Zdravljica v času pandemije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 8. april 2020 / 14:10

Evropska komisija je konec marca potrdila nominacijo Prešernove Zdravljice za znak evropske dediščine. Kaj to pomeni? Zdravljica je s svojim pozitivnim in humanističnim sporočilom o miroljubnosti in povezovanju med narodi, o čemer še posebej govori njena sedma kitica, ki velja tudi za državno himno, zdaj še uradno prepoznana za skupno dediščino Evrope. Osnovna ideja pesmi je torej v skladu s temelji, na katerih obstaja Evropa kot skupnost, zdaj 27 enakopravnih držav, odraža njeno zgodovino, ideale in vrednote. Dogodek, ki bi mu sicer mediji in s tem javnost posvetili večjo pozornost, je v času, ko se spopadamo s pandemijo koronavirusa, ostal v ozadju.

A vendarle, kaj duh Zdravljice tudi v teh težkih časih sporoča nam, Evropi, človeštvu? Nas je pandemija med seboj povezala? Je in ni. Imamo skupno težavo – smrtonosni virus, ki ni več nekje daleč na vzhodu niti zgolj v sosednji državi, prav tako ne le v tem ali onem domu starejših občanov. Virus nas povezuje, ker ne izbira. Ne zanimata ga spol, rasa, svetovni nazor, ne razlikuje med revnimi in bogatimi. Hkrati pa je v Evropski uniji njena temeljna listina, ki govori tudi o medsebojni povezanosti in solidarnosti, nemočna ostala v predalu. Enotnemu pristopu v boju proti zdravstvenim, gospodarskim, socialnim in drugim posledicam, ki jih prinaša epidemija, še vedno ni ne duha ne sluha. Vsaka država je najprej reševala »svojo kožo« in je, brez izkušenj v takih razmerah, ukrepala, kot je vedela in znala. Italija je ostala sama, Grčija je z begunci in migranti tempirana bomba, Evropa se deli na sever in jug, ko se je treba dogovoriti o instrumentih za reševanje ekonomske krize.

Prešeren piše o svobodi naroda, a tudi o bratstvu vseh, »ker dobro v srcu mislimo«. Čas epidemije od nas zahteva solidarnost – ne lokalno, ampak planetarno. Kot v Delovi Sobotni prilogi ugotavlja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat, je koronavirus razgalil preživetost nacionalnega modela človeške solidarnosti. Ideja pomoči svoji naciji, ki se je znašla v krizi, je v dobi transnacionalnega povezovanja in soodvisnosti anahrona. Zato edini način spopada z grožnjo, ki se ne meni za nacionalne meje, vidi v globalni solidarnosti. Pri tem stavi na solidarnost v izmenjavi znanja in podatkov, recimo na poti v iskanju cepiva.

Kaj bo prinesel čas po pandemiji? »Ne bojim se, da bi zbolel. Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart,« je v uvod v svoj karantenski dnevnik zapisal italijanski pisatelj Paolo Giordano. Za začetek bi v roke znova veljalo vzeti Zdravljico.