Potem je umrla še mama

Neustrašna, 1. del

Doma, med štirimi zidovi se je znašla pred dobrimi šestimi leti. Invalidska upokojitev ji je takrat delovala kot grožnja s smrtjo. Potem so ji sosedje ob pomoči dobrodelnih organizacij plačali dvigalo, s pomočjo katerega ji je bil ponoven stik s svetom zagotovljen. A tudi doma ji ni hudega. Bere, piše, pogovarja se po telefonu.

Spoznali sva se, ko me je prosila, da ji uredim zapiske, spomine na družino, na bližnje. Poklicala je na uredništvo Gorenjskega glasa, beseda je dala besedo in od takrat naprej prijateljujeva, kot bi se poznali že sto let. Občutek bližine so ustvarile tudi skrivnosti, ki jih je zapisala, ter mi dovolila, da jih preberem. Morda bo nekoč zbrala dovolj poguma, da bo njene zapiske bral še kdo drug, ne le edini sin ...

Lucija je bila nezakonski otrok. Vse, kar ji je mama povedala o očetu, je bilo, da je bil čisto v redu fant, le svojo mamo je malo preveč ubogal. Zato je tudi pustil noseče dekle na cedilu in se poročil s primernejšo. Za kazen, ker je staršem nakopala sramoto, so jo nagnali od doma in z njo pretrgali vse stike.

»Moja mama ni bila napačna ženska. V življenju se je hitro znašla, iz nič je znala ustvariti kosilo, le pri moških ni imela sreče. Všeč so ji bile zgube, zaradi katerih je tiho, brez solz trpela. Nikoli mi ni priznala, da sva se pogosto znašli v zagati zaradi njenih napačnih odločitev,« pripoveduje Lucija.

»Stara sem bila tri leta, ko so zdravniki ugotovili, da mi desna nogica raste počasneje kot leva. Bila sem radoživ, zelo živahen otrok, ki je rad plezal, tekal, se lovil z otroki iz vasi. Drži, velikokrat sem se spotaknila, a so me prijatelji pobrali, me počakali, oskrbeli razbito in krvaveče koleno. Zdravniki z diagnozami niso skoparili: nekateri so trdili, da sem imela kot dojenček izpahnjene kolke, drugi so sumili na cerebralno paralizo milejše oblike. A ker so bila to zgodnja šestdeseta leta, mojemu zdravju nihče ni posvečal nobene pozornosti, pa še mama se je verjetno prehitro sprijaznila, da bom invalidka, pa se, roko na srce, sploh ni dosti obremenjevala s tem. ''Če te nobeden ne bo maral, boš pa meni delala družbo na stara leta,'' mi je govorila.

Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem dobila bergle. Nič jih nisem bila vesela, saj sem se poskakovanju že tako dobro privadila, da me krajša noga sploh ni motila. Ko pa sem ugotovila, da kakšnega zoprnega sošolca z berglo lahko tudi mahnem, sem se jih celo razveselila.

Stara sem bila osem let, ko se je k mami priselil Nace. Bil je priden, delaven, imel je tudi nekaj prihrankov, tako da nam na začetku ni šlo slabo. Žal pa mami ni povedal, da je psihični bolnik. Bil je shizofrenik. Ko je imel ''svoje dneve'', sva morali z mamo včasih tudi bežati. A kam? S svojo družino je pretrgala stike, ljudje na vasi pa so se Naceta bali in se niso želeli vtikati. Nešteto noči sva prebili na seniku, tudi v leseni baraki, ki so jo v gozdu imeli lovci. A mama je bila trmasta in mu ni hotela pokazati vrat! Ko je ''luna'' nehala vplivati nanj, je bilo, kot bi se streznil. Spet je bil najboljši Nace na svetu, kupoval mi je darila, igral na harmoniko, da sva z mamo – kolikor sva zaradi moje noge lahko – plesali po kuhinji.

Še dobro, da se ni zmešalo tudi nama z mamo, kajti sončna in temačna obdobja so se izmenjavala vse do mojega 14. leta. Takrat pa se je zgodilo neizogibno: Nace je začel noreti sredi noči in še preden sva mu lahko ušli, je mamo zagrabil, zvezal in ji zagrozil, da jo bo zaklal. Hotela sem poklicati miličnike, pa mi ni dovolila, češ da se mu ne smeva zameriti, ker bo potem še slabše. Nagonsko sem se umaknila na dvorišče. Prislonila sem gajbico in kukala skozi okno, da bi videla, kaj Nace počne. Ko sem opazila, da je iz predala vzel nož, sem stekla do soseda, ki je imel telefon, ta pa je poklical miličnike. Žal so prišli prepozno, mame niso več mogli rešiti. Izkrvavela je, našteli so več kot trideset vbodov z nožem. Nacetu niso nikoli sodili, so ga pa zaprli, tako so včasih rekli – v umobolnico, kjer je kakšno leto kasneje naredil samomor.

Na maminem pogrebu sem spoznala svoje stare starše, dva strica in teto ter še nekatere druge mamine sorodnike. Ne bom pozabila besed, ki jih je izrekla ena od teh tet: ''Tale pa tako živo gleda, da bodo še problemi z njo!''

Stara mama mi je pomagala, da sem pospravila nekaj najnujnejših stvari v veliko škatlo, po katero je kasneje prišel stric Mitja. ''Če ne boš pridna, bodo prišli cigani pa te odpeljali s seboj!'' mi je zagrozila.

Nihče me ni vprašal, kako se počutim, nikogar ni brigalo, da bom tik pred koncem šolskega leta, osemletke pravzaprav, menjala šolo. To so bili časi, ko so morali otroci molčati, odrasli pa so imeli prvo in zadnjo besedo.

Če sem iskrena, mi pri starih starših ni bilo hudega. Oni so ignorirali mene, jaz pa njih. Imela sem svojo sobo, ki sem jo natlačila s spomini na mamo. Stric Mitja pa mi je pripeljal pisalno mizo, za katero sem mu bila zelo hvaležna. Sploh je bil edini, ki je bil do mene vsaj malo človeški.

Stara mama je poskrbela, da nisem bila lačna, da sem hodila v šolo, če je videla, da nimam dela z učenjem, me je hitro zaposlila. Zelo sem se navezala na psičko Murko. Vsa štiri leta, ko sem obiskovala ekonomsko srednjo šolo, me je spremljala do avtobusa in me, potem ko sem se vračala, tudi pričakala zraven kioska, v katerem so prodajali časopise.

Po pokojni mami sem dobivala skromno pokojnino. Nekaj sem dala stari mami za hrano, nekaj sem odštela za avtobus. Kar mi je ostalo, je bilo komaj za šolsko malico. Prijateljic nisem iskala, so pa one našle mene. Marsikaj so mi zaupale, saj so bile prepričane, da jim s svojo krajšo nogo pri fantih nisem nobena konkurenca. Tega sem se tudi sama zavedala, zato avantur nisem iskala. One so našle mene!

Na maturantskem plesu sem pokadila prvo cigareto. Ponudil mi jo je fant iz paralelke. Ni bil napačen, le malo preveč debelušen. Dekleta so se rada norčevala iz njega, pa je mislil, da se jim bo maščeval tako, da mi bo posvečal pozornost. Vabil me je v kino, na sladoled, nekajkrat me je peljal tudi z očetovim fičkom. Žal je naklonjenost minila v trenutku, ko se je začela zanj zanimati neka študentka farmacije, s katero se je kasneje tudi poročil. A kot vem, sta šla že po dveh letih zakona narazen.

Po maturi, ki sem jo naredila z odliko, sem imela dve izbiri: ali grem delat in izgubim mamino pokojnino ali pa nadaljujem šolanje. Izbrala sem drugo pot.

Stric Mitja me je za nagrado peljal na morje. V Pulju smo se z njegovim dekletom vkrcali na potniško ladjo, ki nas je popeljala od enega do drugega otoka v Dalmaciji. Po treh dneh smo se vrnili domov z vlakom, ker se mu je pokvaril avto.«

(Nadaljevanje prihodnjič)