Prepuščeni bomo naravni selekciji

Širjenje koronavirusa je prizadelo tudi že večino Afrike. O tem, kako se z epidemijo soočajo na Madagaskarju, ki velja za eno najrevnejših držav sveta, smo se pogovarjali s Katjo Ravnikar, ki je že od oktobra v misijonu Ampitafa.

Od sredine marca število potrjenih okužb strmo naraščajo tudi na afriški celini, kjer je bilo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije sredi tega tedna okuženih 3500 ljudi. Na Madagaskarju, eni najrevnejših držav sveta, kjer kar sedemdeset odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine, so včeraj statistike beležile 57 potrjenih okužb, dejansko število obolelih pa je verjetno precej višje.

Na jugovzhodu otoka, približno tisoč kilometrov od prestolnice Antananarivo, stoji misijon Ampitafa, ki ga že več kot trideset let vodi misijonar Janez Krmelj. Kot prostovoljka v misijonu zadnja leta deluje Katja Ravnikar iz Komende. Njen trenutni obisk traja že od oktobra lani.

»Ljudi na podeželju novica o koronavirusu sploh še ni dosegla, pa ga mogoče že imajo,« pravi sogovornica, ki dodaja, da je velika težava nepismenost prebivalstva, saj kar 64 odstotkov ljudi ne zna brati in pisati. Temu se pridružuje tudi neozaveščenost in vraževerje Malgašev. »Hitro se je razvedelo, kaj naj bi bila ''zdravila'': limone, ingver, med, klinčki, alkohol, čaj zdravilne rastline. Vse našteto resnično pomaga pri krepitvi imunskega sistema in preventivi, ni pa to zdravilo, kot mislijo ljudje tukaj. Na drugi strani pa imajo nekateri v iskanju zdravila precej nore ideje. Ena takih je, da je treba pojesti glavo goveda, predvsem zdravilna naj bi bila usta, poleg tega pa priporočajo tudi pitje jedilnega olja. To niso priporočila države, ampak ideje podeželskih, tudi nekaterih izobraženih ljudi, ki ohranjajo vero prednikov,« pojasni.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je bil prvi potrjeni primer Covida-19 znan 19. marca. »Še tisti dan, ko se je pojavil prvi primer okužbe, so zaprli vse šole, prepovedali verske obrede in prireditve ter srečanja. Kasneje so prepovedali tudi javni prevoz. Je pa na otoku veliko korupcije in nekateri prevozniki še vedno opravljajo javne prevoze, če jih podkupijo. Trudijo se, da bi virus zadržali samo v glavnem mestu, vendar se je po zadnjih informacijah že razširil,« pravi Katja Ravnikar, ki sicer v misijonu pomaga predvsem pri organizaciji vrtca in šole, kjer dela kot vzgojiteljica in učiteljica, sicer pa je odprla tudi šivalnico, kjer se z domačini učijo šivanja, pomaga pa tudi pri prevozu bolnikov v večjo bolnišnico.

Prav zaradi slabega zdravstvenega sistema je grožnja koronavirusa še toliko večja. »Velika večina bolnišnic je umazanih, zanemarjenih. Storitve v zdravstvu so samoplačniške in redki si zahtevno zdravljenje sploh lahko privoščijo. Primanjkuje tudi izobraženih zdravnikov. Poleg številnih bolezni, s katerimi se tukaj spopadamo vsak dan, bo verjetno zelo težko obvladovati še novi virus, še zlasti zaradi nezadostne opremljenosti bolnišnic. Za zdravljenje pljučnice praktično v roke ne moremo vzeti ničesar.« Na Madagaskarju namreč ni respiratorjev, pravih možnosti za samoizolacijo, zelo malo je tudi zaščitne opreme.

»Če virus doseže podeželske vasi, kjer delujemo misijonarji, bomo po vsej verjetnosti prepuščeni naravni selekciji. Trenutno se trudimo ljudi ozaveščati o novem virusu in svariti, naj ne hodijo v druge predele otoka. Začeli smo s šivanjem mask in kupili velike zaloge hrane, da bomo v primeru izbruha epidemije lahko pomagali najrevnejšim.« Trenutno namreč na podeželju vlada velika lakota, saj je večini že zmanjkalo riža, ki so ga pridelali, na novo posajen pa še ni zrel, pravi sogovornica, ki dodaja, da večina Malgašev še zaradi vseh skrbi, ki jih tarejo, niti še ne razmišljajo o epidemiji. »Med ljudmi tukaj je iskanje dela in hrane še vedno osrednja tema pogovora. Oni imajo v resnici še veliko drugih skrbi, zato se virusa za zdaj še ne bojijo.

Razmišlja o vrnitvi domov? Kot pravi, jo je na možnost vrnitve spomnila prijateljica, sama na to niti ni pomislila. Na otoku sicer namerava ostati še približno pol leta.