Na razpotju

Človek se večkrat v življenju znajde na razpotju različnih odločitev. Kakšen avto bom kupil, katero službo bi izbral, katerega partnerja bi imel, kje bom stanoval, kam bom šel na dopust …

Ena bolj zgodnjih odločitev v življenju je gotovo izbira srednje šole. Morda je to prva velika odločitev mladostnika. Nekateri so že sami izbirali svoj šport, hobi ali ga zamenjali. Pred izbiro srednje šole sta še naša najmlajša dva. V mojih letih smo šli na informativni dan sami. To je bilo pred tridesetimi leti. Danes bi nas gotovo označili kot starše, ki zanemarjamo svoje otroke, če bi jih pustili kar same potikati se po informativnih dnevih. Tako sva oba imela dopust in obiskali smo štiri šole. Čisto iskreno, vse skupaj mi je odveč, pa morava še zadnja dva pospremiti v to odločitev, če je tako sedaj v modi, da smo starši zraven.

Vsaka šola ali podjetje se ob svojih dnevih odprtih vrat pokaže v lepi, da ne rečem v najlepši luči. Menda ne postavimo v izložbo nečesa, kar nam ni v ponos. Ko tako hodiš od ene šole do druge, opazuješ otroke, dijake, učitelje, stavbe, učilnice … Človek z leti zazna tudi druga sporočila, ne le tistega, kar vidi in sliši. Osebni stik, neverbalna komunikacija, zvok, vonj, svetloba ... povedo več kot številke, dosežki, nagrade. Seveda je to pomembno, komu pa ni. Najpomembneje pa se mi zdi, kako se mladostnik počuti v teh občutljivih letih. Je sprejet, slišan, se lahko izrazi, ustvarja. Če je v programu, ki ga opravlja, uspešen, če dobi nove prijatelje, se z njimi razume in je opažen, potem je gotovo izbira šole prava.

Naučila sem se, da moram ta dan nameniti otrokom. Torej po končanem informativnem dnevu pojdimo na torto, pico, karkoli hočete, in malo pokramljajmo. V slaščičarni srečamo starejšega znanca. Spregovorimo in beseda nanese na izbiro šole in poklica. Ja, seveda je pomembno, ni pa usodno, pravi gospod. Jaz sem še pri 58. letih zamenjal službo. Torej, nekje začneš, pomembneje je, kje končaš. V službi danes gledamo, kako se počutimo, se lahko izobražujemo, napredujemo. Vse to je odvisno tudi od nas samih, ni vsega kriv šef in država.

Ne izgubljajmo preveč energije, v katero šolo bo šel otrok. Predvsem naj izbere sam. Poznam vrstnice, ki pravijo, otrok nima nič kaj konkretnih idej, torej se bomo morali starši odločiti namesto njega. Kar zgrozim se in si mislim, pomembna oče in mati. Gotovo bi bilo učinkoviteje za celo družino, če bi se starši več ukvarjali sami s seboj in odgovornost prepustili otrokom, kot da tako suvereno starši odločijo namesto njih. Pa naj bo sreča naklonjena in razum na pravem mestu.

Šol in izbire je danes veliko. Kot odrasli se lahko došolamo, prešolamo, zamenjamo poklic in službo. Bodimo tako pogumni in imejmo sanje, poslušajmo sebe. Tako bomo otrokom največji zgled in jim dopustimo, da se odločijo po svoje.