Odhajanje

Naj grem iz hiše v pižami? – 1. del

Klementina je mojih let. V življenju si je nabrala veliko izkušenj, nekatere so bile vzgojne, druge bridke, tretje so ji pomagale, da se je v zrelih letih pametneje odločala kot v mladosti. Z mamo sta živeli v mrzli, podstrešni sobici. Stranišče je bilo zunaj, v lesenem prizidku, tekoča voda je bila na voljo v pritličju. Kaj je to kopalnica? Še leta 1965 se jima še sanjalo ni!

»Bila sem vedoželjen otrok. Nenehno sem žlobudrala, četudi je bila mama večino časa tiho in mi sploh ni odgovarjala. Bila je ženska, ki se v življenju ni znašla. V sebi je imela tudi neko meni nerazumljivo čast, zaradi katere sva bili še revnejši, kot bi bili lahko. V soseščini je živela neka ženska, ki ji je mama vsak četrtek popoldan likala perilo. Pogosto ji je želela podariti oblačila, pa jih je mama z dvignjeno glavo zmeraj zavrnila, češ da imava vsega dovolj, kar je bila čista laž. Raje je videla, da sem hodila naokoli napol gola, kot da bi se ponižala in sprejela kakšen dar od sicer redkih dobrih ljudi. Ko sem bila še otrok – nisem še obiskovala osnovne šole –, je na vsake kvatre prišel na obisk starejši moški. Mama me je takrat poslala na igrišče in do teme se nisem smela vrniti v stanovanje. Kaj sta v moji odsotnosti počela, ne vem, lahko si pa predstavljam. Še zmeraj imam v nosnicah vonj po njegovih oblačilih. Zelo so smrdela. Ker je imel tudi zelo dober tek, sem vsakokrat, ko je bil na obisku, šla lačna spat. Pojedel je vse, kar je mama skuhala. Iz krhljeve vode je kar z roko pobiral krhlje in jih žvečil. Obračal se mi je želodec in krhljev še danes ne prenesem najbolje.

Zraven šporgerta sta bila dva klina, na enem je visel mamin birtah (predpasnik), na drugem pa bolj ali manj umazana kuhinjska krpa. Z njo sva brisali posodo in tudi po tleh. Kadar mame ni bilo doma, sem si obnjo obrisala tudi nos, če drugega ni bilo pri roki. Oblačila so visela čez dva ali tri stole, z mamo pa sva spali na starem divanu. Po tleh so bile položene deske, ki sem jih – od petega leta naprej – vsako soboto dopoldne poribala. Še danes ne vem, zakaj je bilo mami tako zelo mar za čista tla! Plošča je imela dve okrogli odprtini, zaprtimi z več obroči. Mama je, kadar sva imeli drva, zakurila že ob petih zjutraj, prej, preden je odhitela na delavski avtobus. Neštetokrat mi je zabičala, da se širhakla ne smem dotikati, da ne bi ogenj planil na prosto in uničil najino skromno domovanje.

Spominjam se zime, ko sva imeli komaj kaj drv. Jih je mama pozabila kupiti ali pa se je zanašala, da bova že kako. Hudo sem se prehladila ter obležala z visoko vročino. Menda se mi je že bledlo, zato je poklicala zdravnika. Prvič in zadnjič. Pregledal me je, in ko je odhajal, je mami ukazal, naj ga pospremi do avta. Ko se je vrnila, je imela v rokah opeko. Pogrela mi jo je na šporgertu ter mi jo dala k nogam, ki so bile ledeno mrzle. Ta njena gesta je bila edina, ki je vsaj malo spominjala na tako imenovano materinsko ljubezen.

Starejša kot sem bila, pogosteje sem morala poprijeti za kakršnokoli delo. Njej se nekako ni dalo ali pa je bila vsega naveličana, ne vem. ''Zaslužiti'' sem morala za drva, krompir, za šolske knjige, za malico. To so bili časi, ko nihče ni ničesar podaril kar na lepe oči, četudi se danes govori, da je takrat vladala ''neizmerna solidarnost''. Jaz osebno je nisem nikoli doživela, pa bi jo morala, saj so vsi videli, kako težko sva z mamo živeli.

Pri petnajstih sem šla v službo, četudi sem želela nadaljevati šolanje. Žal je mama nasedala takratni propagandi, da je samo ''dober delavec nekaj vreden''. Izobraženi, obrtniki in kmetje pa so bili po njenem sami lenuhi. A jabolko ni padlo daleč od drevesa, kar nekaj časa sem verjela njenim besedam. Kljub krhkosti, kljub nerazvitosti telesa – prsi so mi začele rasti šele tam okoli osemnajstega leta – sem bila dvakrat odlikovana kot najbolj pridna delavka. Nekdo me je predlagal za ''napredovanje'', zato sem morala iti na razgovor k nadrejenemu. O njem se je govorilo marsikaj. ''Nič ne bo z napredovanjem,'' se mi je posmehljivo nasmehnila sodelavka, ''tovariš je sin od tistega, ki se je hodil ongavt k tvoji mami.'' Prepečenec, ki sem si ga prinesla za malico, mi je padel iz rok med železne opilke. Ni bil več uporaben.

Ne vem, kako dolgo sem stala med vrati njegove pisarne. Noge so se mi tresle, on pa se je obnašal, kot da me ne vidi. Nenadoma mu je zazvonil telefon. ''Zapri vrata za seboj pa izgini, da te ne vidim več!'' mi je ukazal, preden je dvignil slušalko. Kar oddahnilo se mi je. Strah pred njim je bil močnejši od želje po napredovanju.

A ''strup'' je bil s predlogom o napredovanju vržen v mojo dušo! Kljub maminemu zmrdovanju in negodovanju, da ima še ''Tito pridne delavce raje kot izobražene lenuhe'', sem začela na skrivaj iskati priložnosti, da bi se naučila česa novega. Prekladanja železnih drogov v fabriki sem bila že pošteno sita. Pa še hrbtenica me je ves čas bolela zaradi naprezanja. V knjižnici sem si izposodila Burde ter se sama naučila kvačkanja in pletenja. Na skrivaj sem obiskovala tečaj risanja krojev. Skromne prihranke sem potrošila za avtobusne vozovnice. Sovražila sem misel, da bi v domačem kraju izvedeli za mojo željo po znanju. Vedela sem, da bi se iz mene krepko norčevali, mamo pa bi bilo sram. Za neko šiviljo sem pri devetnajstih začela risati kroje za oblačila. Menda sem bila zelo izvirna in uspešna, saj me je dobro plačevala zanje. Nekaj tudi na račun mojega molka. Z mojim delom se je namreč sama kitila. Potem sem čisto slučajno spoznala znanega in takrat zelo uveljavljenega slikarja. Znanstvo se je začelo z ogromnim cekrom, ki sem ga njegovi ženi, potem ko ji je fičko zakuhal in je morala nadaljevati pot peš, pomagala odnesti do doma. Več kot tri leta sem bila njuna častna gostja, edino ''plačilo'', ki sem ga dobila za svojo pomoč, pa je bilo neprecenljivo znanje, ki ga je omenjeni slikar delil z menoj. Še danes sem mu zanj hvaležna, saj sem se takoj po upokojitvi ponovno lotila slikanja, in kot pravijo, mi to poslanstvo zelo dobro uspeva!

Domači kraj delavcev in lokalnih pijančkov, nesrečnih žensk, ki se zaradi ''lepega, zunanjega videza'' niso upale upreti nasilnim možem, otrok, ki so doživljali podobno usodo kot jaz, se mi je začel vedno bolj upirati. Na bruhanje mi je šlo vsakič, ko sem hitela po stopnicah v zunanje stranišče, v katerem so tisti – pred mano – puščali očitne in smrdeče sledi. Kakšni packi so bili včasih ljudje! Pregledovala sem oglase, ker sem želela zamenjati službo. Veste, v tistih časih sredi šestdesetih let je bil takšna želja nekaj nezaslišanega! Službe so menjali samo ničvredneži! Tisti pa, ki so nekaj dali na svojo čast, so vztrajali, molče trpeli in bili vdani Titu, partiji in sindikatu, ki jih je za Dedka mraza obdaril s svinjskimi polovicami.

Odtrgati se od doma, ki te besede ni bil vreden, saj sva z mamo še zmeraj spali na istem divanu kot v času mojega otroštva, ni bilo kar tako! Kam naj mlado dekle gre, da je ne bodo izkoriščali, ne nazadnje tudi spolno? Marsikaj se je dogajalo med sobodajalci in delavkami … Še najbolj ''varen'' se mi je zdel oglas, ko je neka starejša gospa oddajala sobo v zameno za pomoč v gospodinjstvu. Odločila sem se, da jo obiščem. Prvi vtis je bil dober, zmotilo pa me je, da sem ji morala v zahvalo, ker mi je postregla s pravo kavo, pospraviti po kuhinji. Saj mi ni bilo težko, ampak – ne na takšen način!« (Konec prihodnjič)