Pisateljica, ki želi risati nasmehe

Kamničanka Mateja Reba je predvsem otroška in mladinska pisateljica, zadnja knjiga pa je ena izmed dveh, ki je namenjena predvsem odraslim. Njenih 77 trenutkov večino zabava, prav risanje nasmehov na obraze pa je ena njenih največjih želja.

Čeprav se je na pogovor v Knjižnico Franceta Balantiča v Kamnik pripeljala s štajerskega konca, je pisateljica Mateja Reba takoj povedala, da se v Kamniku še vedno počuti doma, saj je večino življenja preživela v Kamniku, kjer je hodila tudi v šolo in začela novinarsko delo. Že med študijem je začela pisati za otroke, njena prva knjiga Zmajček Bim pa je izšla leta 1990.

Kasneje so izšle še mnoge knjige za otroke, več kot sto pravljic je napisala za otroški in mladinski program Radia Slovenija, pogosto je nastopala tudi po šolah, vrtcih in knjižnicah ter na kulturnih prireditvah, kot urednica pa je pod psevdonimom Špela Majer pripravila številne knjige. Pisala je tudi humoreske in kratke zgodbe.

»Če sem iskrena, vsi ustvarjamo zato, ker nam je to 'luštno', ker v tem uživamo. Šele potem razmišljamo o bralcih, o tem, da bo naše tekste kdo tudi prebral. Jaz sem svoje zelo dolgo skrivala. Ko sem zaključevala študij in bi morala razmišljati o resnem delu, sem pisala o zmajčku, o kraljičnah ... Toda zame je bilo ustvarjanje že takrat vrhunski užitek in mi je še danes. Uživam v kreacijah, v tem, da je nastalo nekaj, česar še ni bilo,« je v pogovoru z direktorico kamniške knjižnice Bredo Podbrežnik zbranim zaupala Mateja Reba, ki je uživala zlasti v pisanju za najmlajše.

»Zagotovo so otroci zahtevna publika. Če se ob pravljici po nekaj minutah začnejo praskati po glavi in dolgočasiti, potem veš, da si nekje zgrešil. Odrasli smo drugačni. Bolj ko ne razumemo, bolj kimamo. Enostavno nas je moč odrasle hitreje prinesti okrog. Če spomnim samo na sindrom cesarjevih novih oblačil, ko so vsi vedeli, da je gol, pa so hvalili njegovo obleko,« pravi Mateja Reba, ki v svojih zgodbah zna zapisati tisto, kar je otrokom resnično všeč.

»Imam srečo, da se dobro spomnim lastnega otroštva, predvsem tega, kaj mi je bilo všeč in česa nisem marala. Hitro sem znala ugotoviti, kdaj me imajo odrasli za neumno, nesposobno. Zato tega v svojih pravljicah ne počnem. Sem pa napisala tudi nekaj učbenikov, recimo ekološki učbenik Jurček in packarija,« pravi Mateja Reba, ki ji je žal, da vedno manj beremo, pisatelji pa od svojega dela večinoma ne morejo živeti. Zato tudi nekaj časa ni izdala nobene knjige.

Je pa pred leti napisala tudi svojo prvo knjigo za odrasle, ljubezensko-kriminalni roman Strastna razmerja. Nato je napisala veliko humoresk in kratkih zgodb. Prav kratke zgodbe je zbrala v novi knjigi, ki jo je poimenovala preprosto: 77 trenutkov. V njej je namreč sedeminsedemdeset zapisov ali, kot pravi Mateja Reba, utrinkov.

»Prijatelji, ki so vedeli, kaj pišem, saj sem nekaj utrinkov objavila tudi na družabnih omrežjih, so me nagovarjali, naj jih zberem in objavim. Tudi z njihovo podporo sem se odločila za novo knjigo, ki verjamem, da je za marsikoga zanimiva. Danes, ko marsikdo nima več časa brati zajetnih knjig, je takšna knjiga tudi praktična, saj so zgodbe kratke, ob njih se zamisliš in nasmejiš,« pravi Mateja Reba, ki rada opazuje, kaj se dogaja okoli nje. »Zelo rada poslušam pogovore ljudi, ki ti dajo misliti, te nasmejijo ali pa opomnijo na lastne napake in neumnosti. Če bi imela veliko radirko, bi hodila po cesti in ljudem brisala kisle grimase ter jih popravila v nasmehe. Včasih rečem, da se življenje ne bo razjezilo, če bomo dobre volje,« še dodaja Mateja Reba.

Predstavitev njene nove knjige je v kamniški knjižnici dopolnil domači kantavtor Daniel Artiček.