To je Zadnja vaja za človeštvo

V Layerjevi založbi je že tretje leto zapored izšla nova literarna zbirka – tokrat s pomenljivim naslovom Zadnja vaja, zbornik naravovarstvene poezije. O pesmih za naravo in planet sva se pogovarjala z urednico slovenistko in sociologinjo Ano Žunič.

Kranj – Ob različnih umetniških dogodkih, ki jih vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku pripravijo na »kulturnem planetu« – v Layerjevi hiši, je zadnja tri leta ena izmed stalnic izid novega literarnega zbornika Layerjeve založbe. Leta 2018 so nam v zbirki z naslovom Iskanja postregli mladi pesniki in pesnice z Gorenjskega, lani je sledil zbornik Vračanja s kratkimi proznimi deli mladih gorenjskih prozaistov, letošnji izbor pa določa naravovarstvena poezija, ki jo pod naslovom Zadnja vaja objavljajo pesnice in pesniki iz širšega slovenskega prostora.

»Za vseslovenski natečaj smo se odločili predvsem zato, ker smo tokrat izbrali zaokroženo temo naravovarstvene poezije, ki že sama po sebi nekoliko oži nabor potencialnih avtorjev samo na Gorenjskem,« željo po širšem naboru avtorjev pojasnjuje urednica zbirke Ana Žunič: »Razpis je potekal od junija do oktobra, oglaševali smo ga po socialnih omrežjih, zainteresiranim skupinam pošiljali pozive, ne le literarnim ustvarjalcem, tudi naravovarstvenikom ...«

Do zaključka razpisa je v uredništvo zbornika prispelo več kot 170 pesmi. Zaradi velikega števila je bil tokratni izbor pesmi, ki bodo objavljene v zborniku, zaupan tričlanski strokovni komisiji. Publicistka Irena Štaudohar, prof. slovenščine na Gimnaziji Kranj Bernarda Lenaršič in pesnica ter urednica Petra Kolmančič so izmed vseh pesmi, označenih le s šiframi, tako izbrale petdeset najboljših, ki jih je napisalo okrog trideset avtorjev. Vsak izmed njih, pet je starejših, preostali so predstavniki mlajših generacij, se predstavlja z eno, dvema ali tremi pesmimi. »Naj poudarim, da je letošnja bera pesmi na visokem nivoju, nekateri avtorji so tudi že izdali svoje lastne pesniške zbirke. Sicer prihajajo iz domala vse Slovenije, sama pa sem opazila, da izstopa pesniška skupnost iz Maribora,« je z izborom zadovoljna Žuničeva, ki pomladi načrtuje v Galeriji Na mestu (pred Mestno knjižnico Kranj) predstaviti še deset odličnih pesmi, ki se v tokratni konkurenci niso prebile v izbor.

Poezija nam nastavlja ogledalo

Na vprašanje, od kod naslov zbirke Zadnja vaja, sogovornica pojasnjuje: »Povzeli smo ga po naslovu kratke pesmi, ki govori o tem, kako je danes na odru z nami gostujoča postrv. Ne smete je hraniti, lahko ji le ploskate ter jo občudujete, ker je zelo občutljiva, zadnja pripadnica svoje vrste. Kot naslov zbirke pa je poanta v tem, da ima človeštvo danes čas le še za zadnjo vajo, za zadnjo spremembo življenjskega sloga, saj naravo do onemoglosti izkoriščamo, uničujemo, dušimo v odpadkih. Če ne bomo resno pristopili k stvari, razmislili o svojih dejanjih, potem bo imela glavno besedo na odru prihodnosti ekološka katastrofa, do katere ni več daleč. Zbirka je na neki način zaradi bolečine ob umiranju narave apel življenju, saj lahko tudi žalost in jeza porajata voljo za pozitivne spremembe in akcijo. Upam, da bodo bralke in bralci kljub svarečemu tonu zbornika na prvi pogled in tematikam, ki niso lahke za branje, iz pesmi izluščili tudi upanje – da je drugačna prihodnost še mogoča.«

Ali kot je zapisala Petra Kolmančič v spremni besedi k zbirki: »Strpnost, solidarnost in humanost so danes zgolj fraze, in če se ozremo naokrog, nam marsikaj, kar se prav ta trenutek dogaja v naši neposredni bližini, potrjuje, da smo kot družba doživeli moralni kolaps in da bo zaradi naše brezbrižnosti kmalu kolapsiral tudi planet, na katerem živimo. Prav to sta najpomembnejši nevralgični točki sodobne družbe in na ti točki s pričujočim zbornikom naravovarstvene poezije želi opozoriti Layerjeva hiša Kranj, ki je – ''v želji, da se v sodobno literaturo vnese še več družbene odgovornosti, v iskanju manj sebične pozicije v svetu in ideje o možnosti sveta prihodnosti, v katerem se bo človek spet lahko vključil v krožnost bivanja'' – z javnim literarnim razpisom povabila pesnice in pesnike, da se odzovejo s svojimi pesniškimi premisleki na temo narave in našega odnosa do nje.«

Le majhen del izbranih pesmi je ''ljubezenskih'', ki govorijo o tem, kako je narava (brez zidov, kadila in zlata) naš tempelj, kraj čaščenja, prav tako je v zborniku nekaj pesmi, ki obstoječo realnost kritizirajo skozi humor, velika večina pesmi pa je družbenokritičnih. Pesmi govorijo o globalnem segrevanju, o prometu v zraku in tem, kaj nanj porečejo ptice, o problematiki medveda in volka, o distopiji sterilnih laboratorijev, zavrženih psih, o tem, kako se politika prepira o takih in drugačnih denarnih dodatkih, o lažnih novicah, nihče pa ne vidi otrok v zaščitnih maskah in gorečih pragozdov ... »Pesniki ugotavljajo, da v sivem svetu prihodnosti tudi dela ne bo več ter se sprašujejo, ali je funkcija dreves resnično le še v omogočanju držanja neke pesniške zbirke v rokah,« glavne teme povzema Ana Žunič.

Zbornik je oblikovala Polona Zaletel. Vizualno podobo tvorijo fotografije sloganov s transparentov na protestnih shodih. Če teksti o groznih stvareh pišejo na nežen, subtilen način, so direktni slogani pesmim protiutež. A tako pesmi kot slogani govorijo isto zgodbo, zgodbo o uporu proti zlorabam življenja v najširšem smislu. Ali kot poudarja Kolmančičeva, da je danes izredno pomembna vloga kritične umetnosti, ko gre za teme, za katere se zdi, da smo kot človeštvo bitko že izgubili. Umetnost je tista, ki družbi neprestano postavlja ogledalo.