Statično kolesarjenje v dvorani

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / / 12:37

Glasovi kolesarji se pozimi družimo v dvorani in skupinsko statično kolesarimo. V skupini je namreč lažje preživeti eno uro časa na sobnem kolesu ali spinnerju, kot ga popularno imenujejo. Navadno je ura statičnega kolesarjenja sestavljena iz lahkotnega ogrevanja, ki traja od pet do deset minut, glavnega dela, ki lahko vključuje intervale, kolesarjenje v klanec, zaključi pa se z ohlajanjem in raztezanjem. Vadba je primerna za vse – moške in ženske ne glede na starost in fizično pripravljenost, za rekreativne in vrhunske športnike, saj gre na vadbi za individualno obremenitev. Je tudi ena redkih skupinskih fitnes vadb, ki pritegne tudi moške. Vsak kolesar si sam s pomočjo rdečega gumba določa obremenitev, s katero bo otežil kolesarjenje. Vadba poteka pod strokovnim nadzorom inštruktorjev, ki skrbijo za varnost in motivacijo udeležencev. Vadbo lahko začinimo še z vizualizacijo, to je s predstavitvijo trase, po kateri se bomo v mislih vozili, in če je v studiu še ekran, lahko predvajamo posnetke s terena. Tako ura še hitreje mine.

Prednost kolesarjenja v dvorani je, da lahko odmislimo zunanje vplive in se lahko osredotočimo samo na pritiskanje na pedale. Tako lahko izboljšamo hitrost oziroma kadenco, ki se navadno meri kot število obratov v minuti. Na kolesu si nastavimo rahlo obremenitev in vrtimo pedale tako hitro, kolikor zmoremo. Tako lahko vztrajamo kratek čas, največ pol minute, nato intenzivnost zmanjšamo in pustimo, da se nekaj časa noge same vrtijo, nato zopet pritiskamo do maksimuma. Na statičnem kolesu lahko dosežemo hitrost tudi do 120 obratov v minuti. V dvorani se na statičnem kolesu najlaže naučimo dodajati silo na pedale vseh 360 stopinj. To pomeni, da jih v zgornji točki potiskamo naprej, na sredini navzdol, na dnu nazaj in nazadnje navzgor. Vlečenje pedala navzgor je učinkovito le pri razmeroma nizkih kadencah, to je pod 75 obratov na minuto, večinoma pri vožnji po strmejših klancih oziroma večjih obremenitvah sobnega kolesa. Da bi lažje odmislili zunanje vplive, pomaga kolesarjenje z zaprtimi očmi, kar je seveda mogoče le na sobnem kolesu.

Na vadbo statičnega kolesarjenja lahko torej skupaj prideta mož in žena – in on vadi intenzivno, da se pod njegovim kolesom nabere za celo lužo znoja, ona pa ob njem lahkotno kolesari, se morda pogovori s prijateljico ali v glavi naredi načrt za naslednji dan. Ob koncu ure sta oba zadovoljna, da sta naredila nekaj dobrega zase, in gresta skupaj še z družbo na pijačo.