Kakšna prihodnost čaka starejše

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Kranj / sobota, 1. februar 2020 / 22:50

Gotovo je bil dober namen tistih v kranjski občini, ki so se odločili, da skličejo tako imenovani forum, na katerem so govorili o Kranju kot mestu prihodnosti za starejše. Tudi poslušalci (večinoma starejši), ki so prišli na dogodek, da bi izvedeli, kako so se na občini lotili strategije reševanja problematike staranja, so željno prisluhnili predavateljem. Ob marsikateri ugotovitvi so prikimali, marsikatero dejstvo so večinoma dobro poznali.

Vsem nam je že dolgo časa jasno, da se prebivalstvo tako pri nas kot drugje po svetu stara, da se vsako leto podaljšuje življenjska doba in da je (tudi) medicina pripomogla, da živimo dlje, kot so živeli v prejšnjih stoletjih. Spremenila se je tudi narava dela, marsikje (tudi pri nas) se je spremenila potrebna starost in delovna doba ob upokojitvi.

Če so se še pred leti mnogi pri nas lahko upokojevali okoli petdesetega leta, ko še niso bili povsem zgarani, in so dobili vsaj solidne pokojnine, se upokojitvena starost pomika proti 65 letu, namesto da bi se upokojitve veselili, pa marsikoga skrbi.

Malce starejši znanci, ki so imeli povprečne plače, zaskrbljeni dobivajo odločbe o višini pokojnine. Zneski med petsto in osemsto evrov jim zagotovo ne zagotavljajo veselja ob upokojitvi, čeprav se večina tolaži s tem, da je pomembno predvsem, kolikokrat bodo pokojnino dobili.

Dejstvo pa je, da jih že sedaj skrbi, kdo jim bo pomagal, če zbolijo in če bi morali v dom za starejše. O tem, da se bodo zanašali na otroke, večina sploh ne pomisli, saj so ti obremenjeni s svojimi službami in družinami, večina pa jih bo imela čas za starše šele takrat, ko bodo že sami postarani.

Zagotovo je problemov starejših veliko, kot je na omenjenem forumu opozoril varuh človekovih pravic Peter Svetina, pa je bistvo, da pravice vseh nas temeljijo na dostojanstvu, kar je pogosto spregledano – zlasti ko gre za starejše. Kakšno pa je njihovo dostojanstvo, če sedijo doma ob mrzli peči ali radiatorju in preštevajo zadnje evre za najnujnejše stroške? Če ne vedo, kdaj in če sploh si bodo lahko privoščili zdravljenje in oskrbo? Če ne morejo v dom za starejše, ker tega finančno ne zmorejo? Če že, pa v njem ni prostora ...

Zato je jasno, da nobeni forumi in nobene strategije ne bodo rešitev za nobeno mesto, tudi za Kranj ne. Edina rešitev je, da bodo pokojnine vsaj toliko visoke, da si bodo starejši sedanje in novih generacij lahko privoščili tisto, kar so si z delom zaslužili. In da bodo tisti, ki bodo skrbeli zanje, zaslužili vsaj toliko, da bodo tudi sami lahko živeli dostojanstveno.