Prevoz na delo

Kako prihajate na delo? Mnogim je to že preteklost, zato vas raje vprašam: Kako ste se vozili v službo?

Če pogledam ljudi, ki živimo in delamo na Gorenjskem, se verjetno večina ljudi vozi v službo z avtomobilom. V avtu se običajno peljemo sami, ne glede na razdaljo in čas vožnje. Tako avto večino časa stoji na parkirišču. Če se ljudje vozijo v službo dlje, v Ljubljano, Koper, Novo mesto, Celje ali še dlje, se morda vozijo skupaj, ker je to finančni prihranek. Tisti, ki se vozijo v prestolnico, pogosteje uporabljajo vlak ali avtobus, in končno si lahko kmalu obetamo tudi pri nas dvonadstropne vlake. Ljudje se pritožujejo, da se cena prevoza na delo vedno bolj zmanjšuje.

Tudi jaz se vozim v službo z avtom in imam srečo, da osemkilometrsko razdaljo iz ene zelo majhne vasi v drugo malo večjo vas lahko prevozim celo po avtocesti. Žal se le v poletnih mesecih nekajkrat peljem v službo s kolesom. Taka vožnja mi vzame 45 minut in še oprhati se moram, ker se prepotim. Imam možnost tuširanja, glavni problem je zgodnejše vstajanje, kar mi predstavlja veliko težavo. Tolažim se, da sem morda še med mlajšimi, ker zjutraj še vedno rada in lahko spim. Kakor slišim, starejšim bolj ustreza zgodnejše vstajanje … Rešitev že dlje časa vidim v električnem kolesu. Kljub temu da si ga za prosti čas nikakor ne želim, ker mi ustreza napor, bi mi pot v službo olajšal. Čas vožnje bi se skrajšal in ne bi se bilo treba prhati. To je morda še največji argument. Opazujem kar nekaj ljudi, ki so izbrali tak način prevoza v službo in so zelo zadovoljni. Morda bo torej znižano plačilo prevoza na delo ljudi vendarle prisililo k večji uporabi javnega prevoza ali k skupni vožnji tudi na krajše razdalje. Ljudje smo razvajeni. Kdor ima majhne otroke, jih vozi v vrtec, potem na treninge in druge dejavnosti. Ljudje nočemo prositi nekoga, se dogovarjati. Lahko nam še bolj znižajo plačilo na delo, pa se bomo še vedno vozili pretežno sami v avtih, ker je standard tak, da bomo tudi to prenesli. Minili so časi, ko so se ljudje vozili dvajset in več kilometrov v tovarno s kolesom, ker drugega prevoza ni bilo. V snegu in mrazu, dežju in soncu. Potem so prišli delavski avtobusi. Tam se je vedno mudilo. In vsak si je lahko privoščil avto, s katerim se je vozil v službo.

Gneča v mestih, povečan promet, polna in draga parkirišča in ne nazadnje okoljski problemi nas nagovarjajo, naj ponovno več uporabljamo javni prevoz. Je cenejši, bolj varen, udobnejši. Vzame pa nam več časa. Morda bo ena glavnih spodbud ali prisila ravno zmanjšano plačilo prevoza na delo. Smo pripravljeni med vožnjo v službo klepetati, se dogovarjati in usklajevati skupne vožnje? Lahko celo zaspimo, beremo, delamo na računalniku. Vse to terja spremembo ustaljenih navad. Ljudje pa smo žal taki, da nam pogosto zares pomagata k spremembi navad le palica in korenček.