Žar, da te kap

Amerika od Jimija do Jima (10)

Najstarejši del Las Vegasa je ulica Fremont Street, med drugim je bila to tudi prva tlakovana ulica v mestu. Danes je zagotovo eden najživahnejših delov Las Vegasa. Cona za pešce je zvečer polna ljudi, vzdušje je izjemno sproščeno, ljudje željni zabave. Te ni težko dobiti v številnih lokalih in igralnicah, petja, plesa in smeha pa ne manjka tudi na ulici. Obiskovalci s pametnimi telefoni beležijo zgodbe in spomine – tudi vse take in drugačne artiste, bolje rečeno posebneže, ki za nekaj kovancev ali zeleni bankovec uganjajo vseh vrst norčije.

Tam se skupina žensk srednjih let fotografira z dvema mišičnjakoma v poletnih vojaških uniformah, moški raje na spominski posnetek povabijo dve precej pomanjkljivo oblečeni policistki, ki vas po želji tudi našeškata. Bradata ženska se v znani beli obleki obnaša kot Marilyn Monroe v filmu Sedem let skomin, dva tipa, oblečena v Elvisa Presleyja, oponašata že nekoliko opešanega kralja rokenrola, neki brkač neprestano pleše na latino glasbo iz zvočnika, ki ga vozi s seboj, tip čudno zverižen leži na tleh in čaka, da mu naslednji ob prostovoljnem prispevku spet drugače zvije noge in roke. Vsi nastopajoči svoje stvari počno v označenih krogih, ki so na vsakih nekaj metrov narisani na tleh. Po zraku visoko nad nami je od začetka ulice v notranjost speljanih nekaj jeklenic, po katerih se ljudje veselo spuščajo v ulico.

Ni čudno, da je prav v tej ulici skupina U2 leta 1987 posnela videospot za pesem I still haven't found What I'm looking for, za po mnenju mnogih njihov najboljši album The Joshua Tree (sicer narodni park v jugovzhodni Kaliforniji). V videu se predstavljajo kot ulični glasbeniki.

Prava posebnost pa je takoj ob vstopu v Fremont Street restavracija z nekoliko čudnim imenom Heart Attack Grill, kar bi lahko prevedli Žar, da te kap. Osnovna poanta restavracije je namreč v nezdravi prehrani. Preden stopiš v restavracijo, na tehtnici lahko preveriš svojo težo. Če tehtnica pokaže 350 funtov (približno 160 kilogramov), lahko ješ zastonj. Gorenjska ponudba za mojih takrat 218 funtov, kot sem jih prebral na tehtnici, ni prišla v poštev. Restavracija deluje kot bolnišnica, goste sprejmejo seksi oblečene medicinske sestre, jih oblečejo v bolniško haljo in jim postrežejo največkrat kar burgerje. Ti se imenujejo bypass burgerji, v njih pa je od ene do osem »pleskavic«. V hišni specialiteti, to je osemkratni bypass burger, je kar dva kilograma mesa, z njim pa pridobite okroglih dvajset tisoč kalorij.

Restavracije si je izmislil neki dr. Jon Basso, ki je pred tem imel fitnes center. Pred 15 leti je odprl restavracijo v mestu Tempe v Arizoni in jo, potem ko je pri 29 letih zaradi pljučnice umrl človek, ki je bil reklamni obraz restavracije, zaprl ter posel začel v Las Vegasu. Lastnik pravi, da gre za posel in da se zaradi hrane, ki jo ponuja, ne počuti slabo, da odrasli ljudje že vedo, kaj delajo. »Za razliko od drugih jaz vsaj priznam, da strežem slabo hrano,« pravi. Restavracija v Las Vegasu je bila ob 21. uri nabito polna. Izpustili smo jo – tako kot iskanje sreče v igralnicah. Smo pa v petek, 13., stopili na letalo za San Francisco.