V kitajskih Benetkah je lepo

Tako pravita Kranjčana Urša in Anzej Lemut, ki že osemnajst let živita v kitajskem mestu Suzhou, kjer so se jima rodili tudi trije otroci. Mesto, znano tudi kot kitajske Benetke, je v teh letih doživelo neverjeten razvoj, saj je število prebivalcev naraslo z dveh na dvanajst milijonov. Lemutovi tam najbolj pogrešajo bližino narave in tudi zato se veselijo dneva, ko se bodo vrnili domov.

Urša in Anzej Lemut sta se leta 2002 iz Kranja preselila na Kitajsko. Tam sta ustanovila prvo slovensko proizvodno podjetje Sinoslo Technology, ki je del kranjskega podjetja Le-tehnika v lasti Anzejevih staršev. Dve leti, kolikor naj bi po prvotnih načrtih ostala na Kitajskem, se je raztegnilo že na skoraj osemnajst let. V tem času sta postala starša treh otrok: Jaše, ki bo februarja praznoval šestnajsti rojstni dan, štirinajstletne Ele in enajstletne Pine. Živijo v mestu Suzhou na vzhodu Kitajske. »Lepo nam je tam, se bomo pa z veseljem enkrat vrnili domov. Tudi otroci, saj se počutijo Slovence,« pravi Urša. V domovino se za zdaj vračajo dvakrat letno: poleti, ko tu preživijo štiri do pet tednov, in v drugi polovici decembra, da z domačimi vstopijo tudi v novo leto, ki ga na Kitajskem praznujejo 20. januarja. Ob njihovem zadnjem obisku smo se z njimi pogovarjali tudi mi.

Zibelka sviloprejstva

Suzhou, približno sto kilometrov oddaljen od Šanghaja, je eno najbolj razvitih kitajskih mest. Ima več kot 2500-letno zgodovino, pravijo mu tudi kitajske Benetke. »Gre za močvirnato območje z ogromno jezeri, eno od njih, Taihu, je vidno celo iz vesolja. Ko sem prvič pogledal zemljevid mesta, je bilo več modrega kot ostalega. Mesto ima dovršen kanalski sistem, čezenj gre tudi Veliki kanal od Pekinga. Je pa tudi veliko vlage v zraku in zato Kitajci pravijo, da iz Suzhouja prihajajo lepe ženske,« je razkril Anzej. Suzhou se ponaša tudi s številnimi pagodami in velja za zibelko sviloprejstva. Ohranjanju te tradicije posvečajo posebno pozornost. »Obrt pridelave svile prenašajo na mlade in jo ponosno prikazujejo tudi turistom,« je pojasnila Urša. O lepoti mesta, ki je eno največjih kitajskih turističnih atrakcij, priča tudi rek, da je v nebesih raj, na Zemlji pa Suzhou. Center mesta je po Anzejevih besedah pod Unescovo zaščito in se v njem ne sme graditi, je pa zato njegova okolica v zadnjih dveh desetletjih doživela silovito rast.

Vrata Orienta

»Ob najinem prihodu je imel Suzhou dva milijona prebivalcev, danes jih ima dvanajst,« je razložil Anzej. Mesto ima povsem drugačno podobo, saj je bilo priseljencem z vse Kitajske treba zagotoviti bivalne pogoje in pripadajočo infrastrukturo. Na nekdanjih zelenicah, kjer je še Anzej igral nogomet, so danes ogromne stolpnice in poslovno-stanovanjski kompleksi, med katerimi je najbolj znana 302 metra visoka zgradba Vrata Orienta, ki ima 66 nadstropij in ji domačini zaradi oblike pravijo hlače. Urša se spominja, da so o stavbi, ki bi bila v tistem času najvišja v Aziji, govorili že ob njunem prihodu na Kitajsko, a so jo nato zaradi težav s statiko gradili vse od 2004 do 2016. Spredaj, kjer so bili prej čudoviti nasadi češenj, so zgradili še trgovski center, ki je po Uršinih besedah videti kot čevlja, ki kukata izpod hlač. Vanj so poleg trgovin in restavracij umestili tudi nogometno in košarkarsko igrišče, ogromno drsališče in celo tekoči trak, ob katerem se otroci učijo prvih smučarskih zavojev. Odprtje centra je v dveh dneh privabilo 400 tisoč ljudi, se spominja Urša.

Lemutovi živijo v neposredni bližini, v enem od novih predelov mesta, imenovanih Industrial Park, kjer na 288 kvadratnih kilometrih živi dva milijona ljudi. »Smo ob jezeru Jinji, ki je bilo ob najinem prihodu na Kitajsko polovico manjše. Nato so ga občutno poglobili in povečali, da sta na sredini nastala otočka, kjer so postavili pagodi in poskrbeli še za povezavo z ladjo. To je postalo nekakšno središče. Čez jezero so zgradili velik most z lepim razgledom. Našim staršem, ki so prihajali na obisk na vsakih pet let, se je zdelo nerazpoznavno,« pripoveduje Urša.

Ceste so preplavili avtomobili. »Ko sva prišla na Kitajsko, so avte večinoma imela samo podjetja, avtoceste so bile polne ob delovnikih. Zdaj, ko imajo prebivalci svoja vozila, je neverjetna gneča ob koncih tedna, ko se iz velemest odpravijo v naravo,« je pojasnil Anzej. Težave so reševali tudi z dvigom cest za en nivo in cestnimi obroči, v parkirišča pa so med drugim preurejali celo kolesarske steze, po katerih sedaj večinoma vozijo električna kolesa. Povečali so število avtobusov, pospešeno gradijo podzemno železnico. »Minimalna plača se je sicer v teh letih na našem območju povečala za približno trinajstkrat: z 20 do 30 evrov na okoli tristo, a se tudi življenjski stroški ves čas dražijo,« je razložil Anzej.

Kitajci veliko pričakujejo od otrok

Osnovno šolstvo je obvezno in brezplačno. »Kljub temu imajo starši stroške še s knjigami in predvsem dodatnimi dejavnostmi, saj od otroka veliko pričakujejo in bodo vse vložili vanj, še celo stari starši. Še večje breme so srednje šole, ki so plačljive. Čeprav so že pred leti opustili politiko enega otroka, si jih v večini družin več niti ne morejo privoščiti,« je pojasnila Urša. V javnih šolah je v razredu po 40 učencev in se učitelj težko posveti vsakemu, zato se še toliko bolj poslužujejo dodatnih izobraževanj. »Kitajska je skoraj tako velika kot EU, vsi pa si želijo na najboljše šole, zato morajo trdo delati,« je razložil Anzej, Urša pa je dodala, da kitajski otroci že ob začetku osnovne šole hodijo spat ob desetih, enajstih zvečer.

Njuni otroci obiskujejo mednarodno šolo in se domov vračajo med 17. in 18. uro, nato sledi še domače delo za šolo. Jašo z naslednjim šolskim letom že čaka dveletni maturitetni program, nato se bo verjetno usmeril v naravoslovje. Vsi obvladajo po tri jezike. Pouk poteka v angleščini, doma se pogovarjajo v slovenščini, kitajščine pa so se naučili v vrtcu.

Nekateri so strmeli vanju

Urša se še dobro spominja, kakšne težave sta imela z možem ob prihodu na Kitajsko, saj se nista znala dogovoriti niti za osnovne stvari. »Prej sva se eno leto učila kitajščino, a to niti slučajno ni bilo dovolj. Poleg tega je ogromno različnih dialektov, saj se v Suzhou priseljujejo z vseh koncev Kitajske. Tako sva se enostavno morala hitro naučiti kitajsko.« Nekateri Kitajci so na začetku kar strmeli vanju. »Ogromno je bilo ljudi, ki so prišli s podeželja in so prvič videli tujca, človeka z belimi lasmi in belo kožo, kot pravijo,« je dodal Anzej, Urša pa je ob tem poudarila, da so bile sicer njune izkušnje s Kitajci vedno zelo dobre, saj skušajo ustreči in pomagati po najboljših močeh. »Kitajska je tudi varna dežela in lahko pustiš otroka, da se sam pelje na drugo stran mesta,« je pristavila.

Lemutovi so sprva prisegali predvsem na slovensko hrano, sedaj pa Urša rada pripravi tudi kakšno kitajsko jed. »Vsak okoliš ima tržnico s svežim sadjem, zelenjavo, mesom, žiti … Neumno bi bilo sestavine kupovati v zahodnjaških trgovinah, kjer niso poceni,« je dejala. Otroci so še posebej pohvalili njeno paradižnikovo enolončnico z domačimi rezanci, v kateri je tudi vodni bambus, lokalna zelenjava, ki raste v vodi.

Štirinajstletna Ela nam je zaupala, da se ob prihodu v Slovenijo poleg sorodnikov veseli tudi naše hrane. Tri leta mlajša Pina se je tako, kot sta to vrsto let ob decembrskih obiskih počela njena sorojenca, z veseljem za teden dni pridružila učencem na kranjski Prešernovi šoli. »Meni pa je najbolj všeč, da se v Sloveniji odpočijemo,« je dejal Jaša.

Priprave na olimpijske igre

Med zadnjim obiskom so skočili tudi na smuči, kar na Kitajskem ni tako enostavno, saj smučajo v tisoč kilometrov oddaljenem mestu Chongli, ki bo tudi eno prizorišč olimpijskih iger leta 2022. Kitajci tako zadnja leta veliko vlagajo v infrastrukturo zimskih športov. Smučanje je vse bolj popularno, čeprav je drago, saj dnevna vozovnica za odraslega na boljšem smučišču stane kar sto evrov.

Lemutovi na Kitajskem najbolj pogrešajo bližino narave, kjer bi lahko aktivno preživljali prosti čas. Anzej se tako za nogometno žogo podi na vrhu trgovskega centra, teče pa – med stolpnicami.

Medtem ko Urša na omenjeni mednarodni šoli uči likovni pouk, njen mož že 18. leto vodi podjetje, ki danes zaposluje 20 ljudi ter se ukvarja s proizvodnjo telekomunikacijskih komponent in prodajo uličnih svetilk v Aziji. Lemutova sta pomagala tudi pri ustanavljanju drugih slovenskih podjetij na Kitajskem. »Slovencev na Kitajskem je kar precej, vsako leto se srečamo na pikniku, ki se ga udeleži tudi aktualni veleposlanik iz Pekinga,« sta še povedala.