Družinska medicina ni druga liga

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. januar 2020 / 13:02

Na zadnji dan starega leta je bil v Zdravstvenem domu Bohinj zadnji delovni dan Borisa Blaškovića, dr. med., specialista splošne medicine. Zdravniško prakso na bohinjskem koncu in nekaj časa tudi na Jesenicah je opravljal od leta 2014. Zdaj se je za stalno vrnil v domači Zagreb. Morda tudi nazaj h glasbi.

Zdravnik splošne medicine Boris Blašković se je upokojil leta 2010, do tedaj je imel ambulanto v železniškem zdravstvenem domu (ZD) v Zagrebu, zadnjih trinajst let pred upokojitvijo je delal kot zdravnik in tudi vodil ta zdravstveni dom. »Delal sem po cele dneve in srečo imam, da žena Nikolina ni dala zahtevka za ločitev. Zdržala je in se ji zahvaljujem,« premore tudi obilo humorja zdravnik Blašković, ki smo ga obiskali v bohinjskem ZD na njegov predzadnji delovni dan. Ko je leta 2010 že mislil, da se bo upokojil, ga je gimnazijska kolegica na praznovanju obletnice izzvala, zakaj ne bi še malo delal, ko pa ima toliko znanja in še pravšnja leta. Ni kaj dosti premišljeval, saj ga je poklic izpopolnjeval kot človeka. Ker njegovi poklicni kolegi delajo tudi v Sloveniji, je še sam rekel, zakaj pa ne. Zaradi birokratskih mlinov je trajalo skoraj leto dni, da je pridobil slovensko licenco. Hitro je zatem prišel klic iz ZD Bled, kot je pojasnil: »Razgovor sem imel julija 2014 z direktorjem ZD Bled Leopoldom Zonikom in direktorjem Osnovnega zdravstva Gorenjske (OZG) Jožetom Veternikom. Pomembno je, kako stopite na oder, kakšen prvi vtis naredite.« (smeh) A kot poudari Blašković, je bil razgovor korekten. Hitro se je dokazal s strokovnostjo. Občina Bohinj in OZG sta mu zagotovila stanovanje, da ni imel dnevnih voženj v Zagreb. »Tri leta sem bil v ambulanti praktično vsak dan, le dvakrat na mesec sem se odpeljal domov v Zagreb. Tri zdravnice so bile tisti čas na specializaciji in nekako smo ''krpali''. Potem so me za dobro leto premestili v jeseniški ZD. Lani sem spet delal v ZD Bohinj, a manj kot prej, še največ dežurstev in v turistični ambulanti.«

Boris Blašković je vpisal istočasno študij medicine in glasbe, igral je violino. Dve leti je šlo oboje skupaj, a je študij medicine z obveznimi vajami, seminarji zahteval vso predanost. Moral se je odločiti, izbral je medicino in specializiral splošno oz. družinsko medicino. Za katero pa vemo, da danes med mladimi zdravniki, vsaj pri nas, ni (več) tako privlačna. »Škoda. Politika je takšna, da je družinska medicina, in tudi na Hrvaškem je tako, kot neka druga liga. Pa ni. Zdravnik družinske medicine bi moral rešiti sedemdeset odstotkov primerov, a so zdravniki preobremenjeni in niti niso cenjeni, kot bi morali biti,« je prepričan.

In kako se je razumel z Bohinjci? »Mislim, da zelo dobro. Sprva so bili malo zadržani, nezaupljivi, potem pa so videli, da svoje delo korektno opravljam, v dobro vsakega pacienta. Pomemben je pogovor. Pacient mora imeti občutek, da si ga kot zdravnik zares slišal. Računalnik je vse večji problem, ker več časa porabiš zanj kot za pacienta. A dobra anamneza, ki vključuje pogovor, je polovica diagnoze. Razen tega so me profesorji naučili, da se pregled začne že pri vratih, skozi katera stopi bolnik.«

Kot mlad fant je gledal televizijsko serijo Schwarzwaldska klinika, podobno kot je zdaj Gorski zdravnik. »Mislil sem si, kako lepo bi bilo delati v takem okolju. Moji pejsaži so bili vedno hribi. Željo sem uresničil z delom v Bohinju. Le romantike je preveč v serijah, kar ne odraža resničnosti, sem kasneje spoznal. V zdravniškem poklicu je veliko lepega, veliko zadovoljstva. Če pa začnete z vsakim umirajočim bolnikom umirati, kot zdravnik ne dočakate ''penziona''; ni vam vseeno, ampak mora biti neka mera. Pri meni je glasba tista, ki me notranje pomiri.« Z zasedbo Sintagma muzikum je posnel zgoščenko z glasbo iz časa zgodnjega baroka. Bohinjcem bo ostal v spominu tudi kot glasbenik. Večkrat so ga pozabili, da zaigra na violino.

Boris Blašković ima hčerki in sedem vnukov. Ena hčerka je okulistka v UKC Zagreb, druga je zaključila študij francoščine in informatike. Z zdravniško prakso je zaključil, kot pravi, je duh še močan, a ga telo ne dohaja več. »Odhajam oplemeniten, izpopolnjen, obogaten,« se je poslovil od Bohinjcev. »Da bi imel več časa in manj let, bi napisal tudi roman,« razmišlja naglas. Morda pa ga še napiše.