Zgodba nekega krznenega plašča

S »pelc montlni« se v življenju nisem srečevala. Morda zato ne, ker nisem imela denarja zanje, morda pa tudi zato ne, ker so se mi zdeli mičkeno strašljivi. Se pa spomnim anekdot, ki so nastale v zvezi z znanim žirovskim gostilničarjem, ki je menda nekoč dejal: »Tista, ki je pametna, ji ne bo treba delati, lahko pa bo nosila pelc pontl.« Vsak, ki ga je poznal, je vedel proti kakšnemu plačilu.

A Rudijeva zgodba je malo drugačna. Malodane neverjetna tudi zaradi zapletenih poti, ki jih je krzneni plašč njegove prababice v malo manj kot sto letih prehodil, preden se je znova znašel v družini, ki ji je pripadal. Žal Rudi ne pozna vseh podrobnosti, a tistim, ki so se s pismi, ustnim izročilom in raziskovanjem razkrile, je vredno prisluhniti.

»O življenju pradeda in prababice se v naši družini ni veliko govorilo,« pripoveduje Rudi. »Družinsko izročilo pravi, da je bil praded zelo sposoben gospod, ki je znal obračati denar. Nekaj prihrankov je bilo, seveda nedotakljivih, kot je bilo v tistih časih v navadi, preostalo pa je za krepke obresti posojal ljudem, ki so se znašli v stiski. Nikoli takšnim, ki niso imeli ničesar. Zmeraj je nekaj materialnega vzel za garancijo, če bi prišlo do zapletov in dolžnik denarja ne bi mogel vrniti. Nekoč se je kot garancija znašel v njegovih rokah tudi dragocen krzneni plašč ene od takrat zelo znanih in pomembnih žensk v mestu. Praded je izvor plašča zatajil, prababici ga je kot novega podaril za rojstni dan. Bila je ravno po porodu, in ker se je malo zredila, ga ni mogla takoj obleči. Potem pa je prišla pomlad, zato ga je spravila v omaro. Približno v istem času so se pri pradedu začeli kazati prvi bolj izraziti znaki shizofrenije. Imel je preganjavice, bilo ga je neosnovano strah, začel je videti stvari, ki jih drugi niso. Postajal je nevaren bližnjim, zlasti prababici, ki je o spremembah pri možu pisala sestrični v Kanadi. Njen mož je bil zdravnik in je strogo zaupno prababici povedal, da je ne čaka nič dobrega. Svetoval ji je, naj spravi na varno vse, kar je v hiši vrednega, ker se lahko zgodi, da bo praded s premoženjem začel nerazumno ravnati. Tako je skrila nekaj denarja, dragoceno zbirko orožja, starih kovancev in nekaj slik. Na varno pa je spravila tudi krzneni plašč. Neke noči, na začetku leta 1936, se je pradedu uspelo rešiti iz sobe, kamor ga je družina zaklepala, ker menda sploh ni več vedel, kaj počne. A ker je bila družinska čast močnejša kot njegovo zdravje, ljudje sploh niso vedeli, kaj točno se je dogajalo. V samem spodnjem perilu je stekel na ulico in še preden se je za njim pognal najstarejši sin, ga že ni bilo več. Vsa družina ga je iskala do jutra, a brezuspešno. Njegovo truplo je naplavilo šele čez dober mesec. Prepoznali so ga po poročnem prstanu, ki je imel vgravirano prababičino ime. Za družino so nastopili težki časi. Premoženje je počasi kopnelo, prababica ni vedela, kaj naj stori, da bi zaščitila štiri otroke. V najhujši stiski je prosila za pomoč bratranca v tretjem kolenu. Ta jo je zelo rad videl, ko sta bila še najstnika, a se je prababica potem odločila drugače. Kakšni so bili njegovi pogoji, da ji je priskočil na pomoč, ne vemo, vemo pa, da mu je rodila še dva otroka. Ko je Miroslav ovdovel, sta se poročila. Preselila se je k njemu, v Cleveland, otroke iz prvega zakona, ki so bili že skoraj odrasli, pa je prepustila v varstvo tastu in tašči. Od takrat naprej jo je družina imela za vlačugo.

Kaj točno se je dogajalo do leta 1942, mi ni znano. Februarja tega leta je kot nemški vojak padel prababičin najstarejši sin. Sredi maja pa je svoji materi napisala pismo edina hči – moja babica. V njem jo roti, naj prispeva denar, s katerim bodo podkupili nekega G. R., da najmlajšemu ne bo treba v partizane. V tem pismu tudi sporoča, da morajo o njej govoriti kot o ''propalici'', o ničvredni kurbi. Ohranjeno je tudi pismo, v katerem prababica sporoča, da lahko družina za podkupnino uporabi njen krzneni plašč, ki ga je, nihče ni vedel, zakaj, pustila doma. To se je res zgodilo. Fantu ni bilo treba iti v partizane, prek zvez so ga spravili v Milano, kjer se je po drugi svetovni vojni poročil, delal kot inženir v avtomobilski industriji in leta 1983 tudi umrl.

Po drugi svetovni vojni je oblast zasegla tudi prababičino stanovanje. Na cesto so postavili podnajemnike, po spletu nenavadnih okoliščin pa se je leta 1947 vanj naselil G. R., ki je postal tudi novi lastnik prababičinega krznenega plašča. Zakaj ravno on, mi ni znano, je pa moja mama prišla z njim v stik prav zaradi krznenega plašča.

Žena tega G. R. si ni več želela ogledovati plašča le v omari, želela ga je tudi nositi. Ker so bili rokavi zanjo prekratki, jih je odnesla podaljšat h krznarju. Ta je po zaporedni številki v podlogi, hitro ugotovil, da je z lastništvom plašča nekaj hudo narobe. Čeprav so bili to časi, ko si lahko že za manj pristal v zaporu, je ''stegnil'' jezik in gospe povedal, da je plašč ukraden in da čuti dolžnost, da obvesti prvotno lastnico.

O zapletih s krznenim plaščem so napisali tudi zapisnik, ki ga naša družina še zmeraj hrani. Prvotna lastnica ni bila več živa, njeni potomci pa so se plašču odpovedali, češ da je bil ta neznanega dne prodan neznanemu kupcu. Pridali so še obžalovanje, da niso obvestili krznarstva, ki bi s posebno etiketo označilo novo lastnico plašča. Z dokazovanjem lastnine pa je imel G. R. težave, saj kot pomemben družbenopolitični funkcionar ni mogel razlagati, pod kakšnimi pogoji je plašč pristal v njegovih rokah. Šele ko je babica pisno izjavila, da plašča ne mara, ga je lahko odnesel domov. Strasti bi se prej ali slej pomirile, če ne bi bila moja babica ženska od vraga: vsakič, ko je na ulici srečala G. R. in njegovo ženo v plašču, se je zgovorno zahihitala – in to je bilo tako moteče, da se je nekega večera pred našimi vhodnimi vrati znašel kovček, v njem pa dotični plašč.

Babica ga je brez komentarja spravila v omaro in napisala mami pismo, da lahko ob prvi priložnosti, ko se vrne v domovino, pride tudi po plašč. Odgovor je prišel šele čez kakšno leto. Napisal ga je eden od prababičinih otrok, ki je pojasnil, da je umrla za pljučnico, kje je pokopana, pa ni navedel. Ker so pozneje med prababičinim prvim in drugim gnezdom zamrli vsi stiki, še danes ne vemo, kje je njen grob.

Plašč je kasneje doletela nemilostna usoda: posodili smo ga Dedku Mrazu. Malo so ga predelali, podaljšali rokave, iz ostankov pa ''scmarili'' še kučmo.

Ostanki plašča so več let ležali v omari v kleti, vrečo smo prekladali sem in tja, nihče pa ni imel srca, da bi jo vrgel proč. Sploh pa ne po tem, ko je moj oče izbrskal zgodbe o njem.

Pred dvema letoma sem se pogovarjal s krznarjem iz Trsta. O krznenih plaščih, ki jih je dal iz rok, je vedel povedati zanimive, že skoraj neverjetne zgodbe. Trst je bil pred vojno veliko bolj meščanski kot po njej, cvetela je tudi prostitucija in marsikatera ''madam'' si je s telesi svojih deklet prislužila takšen plašč. Marsikaterega plašča se je držal pridih zloveščega. Ni bil le odraz bogastva, še zdaleč ne! Po zgodbah sodeč, je marsikateri skrival v sebi veliko trpljenja!« je ob koncu povedal Rudi.