Prešeren, človek iz mesa in krvi

Igralka, dramatičarka in režiserka Neda R. Bric je v svojih dramskih besedilih raziskovala več osebnosti, pomembnih za zgodovino slovenske kulture. Njen pogled nanje je drugačen. Tudi tokrat, ko besedilo Dr. Prešeren v gledališču pesnikovega imena tudi režira.

Predvidevam, da prešernost prednovoletnega vzdušja nekaj dni pred premiero ni prenosljiva tudi na vaje za aktualno predstavo?

(Smeh) Bolj kot prešernost, celotno ekipo v približevanju h končni podobi predstave v zadnjih dneh prežema delavno vzdušje. Gre za zelo kompleksen projekt, ki sem ga začela z raziskovanjem, nadaljevala s pisanjem in ga zdaj zaključujem z režijo.

Umetniška vodja Prešernovega gledališča Marinka Poštrak je pobudo za besedilo o Prešernu dala že pred leti, a za to ni bilo prave priložnosti, saj sem vmes še precej igrala, režirala in pisala. Dve leti sem bila tudi direktorica SNG Nova Gorica, ne nazadnje pa sem se odločila, da se vrnem h gledališču kot umetnosti. Tako je bila ena izmed obvez iz preteklosti tudi predstava o Francetu Prešernu. To, da letos beležimo 170 let od smrti, drugo leto pa bo 220 let od njegovega rojstva, sta bila le še dodatna razloga za to, da se lotim pisanja. Samo besedilo v fizičnem smislu je svojo končno podobo dobilo šele, ko sem vedela, kateri igralci bodo zasedli posamezne vloge. Kadar gre za naročilo gledališča, vedno pišem besedilo za realne ljudi, točno določene igralce.

Letos oktobra ste se pridružili ugledni družbi dobitnic nagrade ženskega PEN Mira. Nagrajeni ste bili za literarni prispevek v raziskovanju za slovensko kulturo pomembnih osebnosti iz zgodovine, ki ste jih v gledališču ali na filmu znova in na nekoliko drugačen način obudili v življenje. Kaj vas usmerja v iskanje narodove preteklosti?

Pravzaprav se je začelo pred 15 leti z aleksandrinkami in mojim prvim avtorskim gledališkim projektom Trieste – Alessandria Embarked (Štorja od Lešandrink), ki sem ga zasnovala in režirala, besedilo zanj pa je med procesom napisala kolegica Draga Potočnjak. Imela sem pisma svoje none – in razen dveh knjig Dorice Makuc in Marjana Tomšiča se o aleksandrinkah takrat ni dosti vedelo. Imela sem neko potrebo, da spregovorim o teh ženskah, ki so bile prezrte, seveda pa je šlo tudi za mojo družinsko zgodbo. Potem sem prišla nekoliko, kot se reče, na okus, in se v predstavi Eda lotila zgodbe bratov Rusjan, ki je bila tudi moja magistrska naloga, kasneje Simona Gregorčiča, Nore Gregor ... Pri mojem delu me nikoli ne zanima izključno zgodovina, ampak raziskujem, zakaj danes živimo tako, kot živimo, in kako smo prišli do okoliščin, ki krojijo današnji čas? Po zgodovini iščem zato, da si razložim sedanjost. Sedanjost si hočem razložiti zato, da vem, kam bi lahko šli v prihodnosti in pri tem vedno znova ne ponavljali zgodovine. Običajno zato v fokus vzamem neko osebo iz naše zgodovine.

Ko gre za dr. Franceta Prešerna, imamo občutek, da je o njem napisano in povedano tako rekoč vse. Z nekaj hudomušnosti bi rekli, da je o njem danes znanega več, kot je pesnik vedel sam o sebi.

Tudi sama sem najprej pomislila, kaj za vraga sploh še lahko povem o tem človeku. Ko sem začela brati, sem ugotovila, da je zapisanega toliko, da vsega v desetih letih ne bi niti prebrala, kaj šele, da bi se v snov poglobila. Moje naslednje opažanje je bilo, da si različna mnenja o njem med seboj močno nasprotujejo. Seveda je vsako izmed njih legitimno, kar je bilo tudi moje vodilo pri pisanju besedila in tudi zdaj pri režiji. V enem prvih prizorov vsi začnejo govoriti, kakšen da je Prešeren bil, a vsak govori nekaj povsem drugega. Zanimivo pri tem pa je, da nihče natančno ne ve, kakšen je zares bil. Iz tega tudi sama izhajam, hkrati pa poudarjam to nasprotje mnenj.

Po tisočih straneh literarnih strokovnjakov pa je tu droben zapis pesnikove hčere Ernestine, ki je napisala Spomine na Prešerna. Sicer je imela komaj šest let, ko je oče umrl, a je o njem dovolj zgodaj vprašala mamo in je spomine zapisala po njej. Kljub vsemu je to ob pričevanjih sestre Lenke najbrž najbolj verodostojen zapis o Prešernu kot človeku.

Kot drobni tisk, ki pa je običajno bistvenega pomena za tisto, kar je napisano z velikimi črkami ...

To ni znanstveno besedilo, je pa v njem zapisano tisto, kar se mi zdi najpomembnejše. Znotraj velikih osebnosti namreč vedno iščem ljudi iz mesa in krvi, ki imajo tako slabosti in napake kot dobre lastnosti. Na ta način jih vzamem s piedestala njihove pomembnosti in jih hkrati postavim na človeški piedestal, da lahko razumemo, zakaj je bil nekdo tak, kot je bil.

Je danes sploh mogoče Prešerna vrniti »na zemljo«?

Nikamor ga ne želim vrniti. Prešeren ostaja tam, kjer je, on je genij za vse čase, pa naj se sliši še tako obrabljeno. Je eden izmed tistih posebnih ljudi, ki jih okolica ne razume in jih v istem času povzdiguje in hkrati pljuva po njih. Poglejte, kako današnje pop zvezde mediji vzdignejo do neba in s kakšno strastjo jih potem sklatijo, ko ti naredijo prvo napako ali pa se jim nekaj nepredvidenega zgodi. To je očitno v človeški naravi. V Prešernovem času in nikoli prej ne kasneje ne bo nič drugače. Zato sama težko slišim površno oznako: »Prešeren je pijanec«. Še to je bil dejansko samo povsem na koncu, ko se mu je zgodilo kup slabega, umrla sta najboljša prijatelja Matija Čop in Andrej Smole ter mati in prvi otrok, Julijo so poročili z drugim, ni dobil dovoljenja za samostojno odvetniško pisarno, prav tako mu ni uspelo urediti odnosa z Ano Jelovšek.

Pesnikovo zgodbo v drami predstavljate skozi različne poglede štirih žensk, ki jih srečamo v njegovem življenju: Ane in Ernestine Jelovšek, njegove sestre Katre in seveda Julije Primic. Posebej njo Slovenci vidimo kot pesnikovo muzo, hkrati pa kot prevzetno bogato dekle, ki ji za pesnika ni bilo mar. Kako vi vidite pesnikove ženske?

Ernestina o svojem očetu govori skoraj kot o bogu, brez vsake distance, sestra Katra, ki je bratu tako rekoč posvetila svoje življenje, o njem govori naklonjeno, vendar vseeno drugače, predvsem pa ne mara Ane Jelovšek. Kje je tu Julija? Se kdaj vprašamo, kaj se je zgodilo deklici pri 16 letih, ki ji pol starejši moški javno piše ljubezenske pesmi. Julija tako ali tako ni imela nobene možnosti, bila je iz najbogatejše ljubljanske družine in si ni mogla izbirati moškega, najbrž pa je imela tudi vso pravico, da ji Prešeren ni bil všeč. Je kdo pomislil, kaj je pomenilo za mlado dekle, da ji nekdo črno na belem v časopisu objavi svojo ljubezensko izjavo – akrostih Primicovi Julji. To jo je zaznamovalo za vse življenje. Mislim, da je Julija avtorsko še najbolj moja, saj ni zapustila nobenega pisnega vira. Govorijo le njegove pesmi in nekaj malega, kar je zapisal Janez Trdina.

V dramaturškem smislu je torej predstava nekje med dokumentarnim in fikcijskim?

Vse je interpretacija. Tudi direktni stavki Ernestine ali Lenke v besedilu so rezultat moje interpretacije. Julija je pri Prešernu pesništvo, tisto, kar je metafizično, Ana je seks in ljubezen, torej zemeljsko in materialno, in tudi sestra Katra je pesnikovo resnično življenje.

Ker sem tudi igralka, pri pisanju vedno razmišljam tudi kot igralka. Namenjena mi je določena vloga, pred seboj imam besedilo, zgodovinska dejstva in iz tega moram narediti človeka iz mesa in krvi. Jutri bom stala na odru in lik, ki ga igram, mora živeti, govoriti stvari, kot jih govori človek. Podobno s svojimi liki delam tudi, ko pišem besedilo. Poskušam najti čim več informacij o vsem, kar se povezuje z likom, da o njem ustvarim neko sliko in jo »cepim« nase. Tudi jaz sem živo bitje in lik poskušam čim bolj razumeti. Verjamem v zakon vzroka in posledice, zato iščem vzrok, zakaj človek nekaj počne.

Govoriva o empatiji, zmožnosti »stopiti« v možgane drugega človeka in ga poskušati razumeti?

Ne samo v možgane, tudi v srce in dušo. Velikokrat se zgodi, da možgani mislijo eno, srce in duša pa nekaj povsem drugega. Sama sem zelo empatična oseba in to želim tudi od igralcev. Če hočeš igrati množičnega morilca, moraš biti sposoben vstopiti v njegove čevlje. Tako je treba razumeti tudi Prešerna z vsemi njegovimi izgubami, ki so ga prizadele, še preden je prišel v Kranj.

Zadnji, peti del govori prav o Kranju, mar ne?

… in o tem, kakšne okoliščine so ga pripeljale v Kranj, predvsem pa, da so ga Kranjčani zelo lepo sprejeli in ga vzeli za svojega. Kako je prevzemal le primere, za katere je vedel, da se jim godi krivica, da je velikokrat ljudi, ki niso imeli denarja, zastopal zastonj, da je prej vzel sebi in dal drugim ...

Menda ste v preteklih dneh obiskali tudi grob Ernestine Jelovšek v Prešernovem gaju?

To »domačo nalogo« sem opravila že pred časom. To vedno naredim, tudi Simon Gregorčič je kar nekaj svečk dobil, ko sem pisala o njem. Vedno se počutim v stiku z osebami, o katerih pišem, in imam občutek, da se jim moram opravičiti, ker se ukvarjam z njihovimi življenji. Ko sem 3. decembra zjutraj spet šla v Gaj, je bil ob Prešernovem spomeniku venec in nekaj svečk, medtem ko je pomnik Ernestine Jelovšek do mojega prihoda sameval. Kar milo se mi je storilo – še vedno je tako, kot je bilo za časa njenega življenja.