Dober starš zna pogledati vase

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. december 2019 / 19:09

Dr. Albert in Leonida Mrgole, priznana družinska terapevta, ki delujeta v paru, sta izdala novo knjigo z naslovom Naj vodila za Naj starše, ki pa je nekaj prav posebnega.

Dr. Albert in Leonida Mrgole sta Kamničana, visoko izobražena strokovnjaka (on psiholog, sociolog, družinski terapevt in Imago partnerski terapevt, ona pa refleksoterapevtka, Imago edukator in Imago facilitator), predana terapevta, predvsem pa partnerja in starša štirih otrok, ki sta širom po Sloveniji znana po svojih terapijah za posameznike, pare in družine ter prizadevanjih za kakovostnejše medsebojne odnose. Pred leti sta navdušila s knjigo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, pred dnevi pa sta predstavila novo knjigo. In čeprav imata znanja in izkušenj na pretek, priznavata, da tudi svojo zvezo in družino lahko gradita le z veliko truda, prizadevanja in razumevanja, kot bi to morali vsi.

»Mogoče sva to knjigo napisala zase, kljub vsemu znanju in izkušnjam nisva naj starša, saj imava tudi midva še zelo veliko prostora za izboljšave. Za knjigo sva se odločila zato, ker vsa v vseh teh letih dela s posamezniki in družinami ugotovila, da najine terapije preprosto delujejo in da se nekatera vprašanja pri ljudeh nenehno ponavljajo, so temeljna. Namen te knjige je, da bralca spravi v stik s samim seboj. Marsikdo se sprašuje, kako postati dober, najboljši starš. Najboljši starši smo takrat, ko znamo pogledati vase in ko razumemo, kaj se dogaja v nas,« pravita Leonida in Albert Mrgole, ki sta tokrat napisala precej neobičajno knjigo, zelo terapevtsko in proaktivno, ki ji na knjižnih policah v Sloveniji ni para. Gre za nekakšen delovni zvezek, čeprav se temu izrazu upirata oba. Knjiga, ki je sestavljena iz več delov, je namreč zamišljena tako, da jo bralec dopolnjuje in s tem pravzaprav ustvarja sam, tako da sledi navodilom, odgovarja na vprašanja in se s tem poglablja vase. Prav to je namreč ključ do dobrih odnosov, pravita avtorja.

Pomembno se jima zdi, da na vprašanja odgovarjamo premišljeno, vsak zase (ne v paru) in da pišemo na roke. »Misli tako ne moreš kar izbrisati, kot jo lahko na računalniku. In kar zapišemo, je v nas, zato ni nič neumno ali nepotrebno. Prava vprašanja prinesejo prave odgovore. Poleg tega pa je pisanje na roko dobro za naše možgane. Povsem drugače izpade, če pomenljive stavke, kot denimo 'rad te imam', natipkamo na tipkovnico, ali pa zapišemo s svinčnikom,« pravita in poudarita, da je knjiga pravzaprav ogledalo, s katerim bralec raziskuje samega sebe. Terapevta, ki se pri svojem delu držita načela, da nikogar ne obsojata, sta knjigo zastavila tako, da je do bralca prijazna. »Izogibava se besede 'moraš' in vztrajava, da ni nujno, da so vsa spoznanja na terapijah boleča; večine se preprosto le ne zavedamo.

In kaj se bo spremenilo, ko bo bralec knjigo predelal? »Ob koncu se boste zelo globoko zavedali svojih vzorcev, ki ste jih dobili skozi proces odraščanja, naučili se boste čutiti in spoznati, v katerih situacijah ste stabilni in v katerih ne. In to skozi vprašanja, ki si jih sami ne bi znali postaviti. Veliko staršev ne bo več imelo občutka, da so čudni in da jim ne gre,« še pravita terapevta in zaključita, da s tem ne bosta pomagala le odnosom med starši in njihovimi otroki, ampak posameznikom v vseh odnosih.