Ob stoti obletnici rojstva Koširja

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. december 2019 / 10:16

Letos mineva sto let od rojstva pisatelja, prevajalca, literarnega zgodovinarja, esejista in novinarja Nika Koširja s Poljšice pri Gorjah. Z literarnim večerom Srce s Poljšice so se mu v Knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu poklonili člani Linhartovega odra KUD Radovljica in Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Niko Košir se je rodil 29. novembra leta 1919. Starejše generacije se najbrž spomnijo, da je bil to kasneje dan republike, zato je Košir rad v šali dejal, da ima rojstni dan takrat kot Jugoslavija. »Ampak on je skoraj četrt stoletja starejši in zato tudi modrejši kot Jugoslavija,« je ob stoti obletnici Koširjevega rojstva zapisal njegov prijatelj filolog in prevajalec antičnih jezikov Kajetan Gantar. Niko Košir je leta 1943 na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Kmalu po diplomi je bil interniran v Gonarsu, po italijanski kapitulaciji pa je odšel v partizane. Po koncu vojne je bil Niko Košir sedem let zunanjepolitični urednik pri časopisu Slovenski poročevalec, od 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, po tem pa je dvajset let predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Za kompenzacijo na duhovni ravni mu je vseskozi od leta 1953 dalje služilo prevajanje. Košir je bil eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Med drugimi je prevajal Miguela de Cervantesa, Miguela de Unamuna, Joséja Ortego y Gasseta, Juana Ramona Jiméneza in druge. Iz italijanske književnosti je prevajal Boccaccia, Vergo, Macchiavellija in Pirendella. Rad je prevajal španske romance, ni pa mu bila tuja tudi sodobna španska poezija, ki jo je slovenski javnosti posredoval v domiselno zaokroženi in lepo urejeni antologiji. Za prevajalsko delo je prejel dve nagradi. Leta 1973 je dobil Sovretovo nagrado za prevod Don Kihota, leta 1988 pa nagrado Prešernovega sklada za prevod španskega junaškega epa Pesem o Cidu.

Košir je bil po mnenju Gantarja še veliko bolj kot na prevajalstvo navezan in ponosen na svojo izvorno prozo, ki je sicer ni veliko. Vsa njegova proza je bila bolj ali manj avtobiografsko zasnovana in obarvana, največ v zvezi z doživetji in dogodivščinami iz let partizanstva. Napisal je več psihološko realističnih novel, objavljal spominsko prozo in dnevniške spise ter pisal o španski, katalonski in okcitanski književnosti. »Bolj kot na vse druge pa je bil Niko Košir ponosen, ko mu je Josip Vidmar zaupal, da za zbirko Znameniti Slovenci napiše berljivo knjigo o Prešernu,« je pojasnil Gantar. O Koširjevem pisateljskem udejstvovanju pa je na literarnem večeru, katerega rdeča nit so bili odlomki iz njegovih dnevnikov in knjig, prebirali so prevode španske lirike, tudi nekaj katalonske, Alenka Bole Vrabec dejala: »Njegova dela so tudi zanimiva pričevanja o času, ki je za nas zelo odmaknjen. Košir piše v psihološkem realizmu, nič ne pretirava ali olepšuje. Vse njegove izdane knjige se berejo kot dokumenti časa in to je vednost, ki jo bodo prihodnji rodovi šele odkrili.«

Niko Košir je bil dejaven še na enem področju – rad je bil sadjar, si ogledoval in negoval jablane in hruške v svojem sadovnjaku na Poljšici. Ker je bil že tedaj ekološko ozaveščen, je preganjal kemijo in škropil drevje s tekočino iz namočenih kopriv, zemljo okoli dreves pa vedno znova rahljal in gnojil. Tudi Alenka Bole Vrabec se spominja, da ji je ob njunih srečanjih vedno podaril jabolka in kis. »Spoznala sem ga na Bledu na srečanjih Mednarodnega PEN in potem sva se videvala dvakrat na leto – malo pred veliko nočjo ali na veliki ponedeljek in malo pred božičem ali pa na štefanovo,« je povedala Boletova in sklenila: »Košir je bil izredno pretanjen prevajalec in pisec. Prav je, da se mu oddolžimo na poseben način in da se ponovno oglasimo v njegovih besedah.« Niko Košir je umrl 12. decembra leta 2000.