Berlin v »risoromanu«
Risoroman? Da, roman, ki pač ni izpisan samo v besedah, ampak je tudi oziroma predvsem narisan. In v primeru risoromana Berlin to ni samo slikanica ali strip, je več, zato risoroman. Dogaja se v Berlinu v zadnjih petih letih (1928–1933) t. i. weimarske republike. Začne se tako, da se glavna junaka – študentka in novinar – v Berlin pripeljeta z vlakom, slučajno v skupnem kupeju. Njuna zgodba se nato zlije v veliko stripovsko fresko s celo plejado anonimnih in zgodovinsko prepoznavnih oseb. Skupinski »junaki« so »revni otroci, mali kriminalci, komunistični agitatorji, judovski poslovneži, angažirani študenti, temnopolti džezovski glasbeniki in vse glasnejši nacionalsocialisti« (S. Popek). Od zgodovinsko dobro poznanih osebnosti, ki jih je spet cela vrsta, imenujem samo dva. Prvi je novinar Carl von Ossietzky, drugi pa tisti, ki ga je zaprl v koncentracijsko taborišče in je objektivno odgovoren za njegovo smrt – Adolf Hitler. Prvi je leta 1935 za svojo pacifistično držo dobil Nobelovo nagrado za mir, drugi je deset let pozneje poginil kot eden največjih zločincev v svetovni zgodovini … To je znano. Človek pa se ob branju te knjige vpraša, ali bi se ta zgodba lahko odvijala tudi drugače. V knjigi je na koncu intervju z avtorjem, v katerem se eno od vprašanj glasi: »Se vam zdi, da so lahko ljudje takrat slutili, kaj se jim obeta – in da so imeli v neki zgodovinski točki možnost, da bi zaustavili tok stvari?« Odgovor: »Veliko ljudi je uvidelo in napovedalo razvoj dogajanja v tridesetih letih. Ko so bili objavljeni elementi versajske pogodbe, je bil britanski ekonomist John Maynard Keynes zgrožen in je prerokoval ekonomski kolaps z nasilnimi posledicami. Vsakemu, ki se je nekoliko spoznal na evropsko zgodovino in je razumel začarani krog nasilja, je moralo biti jasno, da bo eksplicitna želja Francozov, da se s pomočjo versajske pogodbe maščujejo Nemcem za francosko-prusko vojno, še spodbudila ta začarani krog. Je mogoče tako močan krogotok prekiniti, ko je enkrat že sprožen? Ja, to je možno. Toda zahteva ogromne napore in voljo za nasprotovanje nizkotnim človeškim nagonom. Ustanovitev weimarske republike je bil velik korak v tej smeri, toda njen temelj ni bil dovolj močan, da bi se uprl pretresom, ki sta jih povzročili gospodarska kriza in vedno močnejša ideološka pozicijska vojna, ki je ušla z vajeti.« Se vam ne zdi, da se nam danes dogaja nekaj podobnega? Po mojem na to dogajanje nimamo nobenega vpliva, lahko pa rišemo vsak svoj in naš skupni risoroman.