Lutke so doma v Šmihelu
Jutri ob 14. uri bo na pokopališču v Selah osrednja svečanost Zveze koroških partizanov pred dnevom mrtvih. Konec tedna bodo po koroških dvojezičnih krajih tradicionalne prireditve Dober večer, sosed – Guten Abend, Nachbar. Jutri je v Avstriji državni praznik v spomin na ta dan leta 1955, ko je zadnji zavezniški vojak zapustil ozemlje Republike Avstrije.
Slovenska kultura na Koroškem je trdoživa, pestra, tudi inovativna. Ne zapolnjujeta je le pesem in literatura, ampak tudi gledališče.
V Šmihelu so se spomnili štiridesete obletnice začetka lutkovnega ustvarjanja. Tretjega novembra 1979 je bila premiera prve predstave domačih lutkarjev z naslovom Igra za poredneže, potem je začel z lutkami živeti ves kraj. Prav tako praznujejo v Šmihelu dvajsetletnico organiziranja mednarodnega lutkarskega festivala Cikl Cakl. Letošnje predstave so navdušile več kot tisoč otrok. V Šmihel so prišle poleg domačih in slovenskih tudi skupine iz Nemčije, Češke, Švedske in Čila, iz Italije in Estonije pa sta prišla akrobata. Navdušeni so bili tudi starejši. V lutkovni predstavi Š. O. R. F. ali Šmihel obleče rdeč frak je sodelovalo okrog štirideset lutkaric in lutkarjev vseh generacij. Vse predstave so bile takoj razprodane.
V Šentjanžu v Rožu pa je tamkajšnji teater, ki deluje pri Slovenskem prosvetnem društvu, postavil na oder gibalno-gledališko predstavo z naslovom Spet nikoli več – Schon wieder nie wieder. Režija je bila v rokah Alenke Hain, sceno in kostume pa je imela na skrbi Jasna Vastl. Igrali so trije dobri znanci koroških odrov, še posebej slovenskih: Sebastjan Starič, Lara Vouk in Aleksander Tolmaier. Predstava govori o strahu in sovraštvu, strahu pred lakoto, brezposelnostjo, izgubo doma, svojega jezika, domovine … Ta strah so najrazličnejši manipulatorji vedno znali spremeniti v sovraštvo do drugačnih. Tudi koroški plebiscit pred sto leti in kasnejša gonja proti vsemu slovenskemu sta pravzaprav ena sama manipulacija s strahom.