Lutke so doma v Šmihelu

Slovenska kultura na Koroškem je trdoživa, pestra, tudi inovativna. Ne zapolnjujeta je le pesem in literatura, ampak tudi gledališče.

V Šmihelu so se spomnili štiridesete obletnice začetka lutkovnega ustvarjanja. Tretjega novembra 1979 je bila premiera prve predstave domačih lutkarjev z naslovom Igra za poredneže, potem je začel z lutkami živeti ves kraj. Prav tako praznujejo v Šmihelu dvajsetletnico organiziranja mednarodnega lutkarskega festivala Cikl Cakl. Letošnje predstave so navdušile več kot tisoč otrok. V Šmihel so prišle poleg domačih in slovenskih tudi skupine iz Nemčije, Češke, Švedske in Čila, iz Italije in Estonije pa sta prišla akrobata. Navdušeni so bili tudi starejši. V lutkovni predstavi Š. O. R. F. ali Šmihel obleče rdeč frak je sodelovalo okrog štirideset lutkaric in lutkarjev vseh generacij. Vse predstave so bile takoj razprodane.

V Šentjanžu v Rožu pa je tamkajšnji teater, ki deluje pri Slovenskem prosvetnem društvu, postavil na oder gibalno-gledališko predstavo z naslovom Spet nikoli več – Schon wieder nie wieder. Režija je bila v rokah Alenke Hain, sceno in kostume pa je imela na skrbi Jasna Vastl. Igrali so trije dobri znanci koroških odrov, še posebej slovenskih: Sebastjan Starič, Lara Vouk in Aleksander Tolmaier. Predstava govori o strahu in sovraštvu, strahu pred lakoto, brezposelnostjo, izgubo doma, svojega jezika, domovine … Ta strah so najrazličnejši manipulatorji vedno znali spremeniti v sovraštvo do drugačnih. Tudi koroški plebiscit pred sto leti in kasnejša gonja proti vsemu slovenskemu sta pravzaprav ena sama manipulacija s strahom.