Ves kraj je njihova učilnica

Med letošnjimi prejemniki najvišjih državnih nagrad na področju šolstva je tudi vodja Podružnične šole Podljubelj Maja Ahačič, ki so ji podelili nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva, ki ga zaznamuje štirideset let izjemno plodnega in zavzetega pedagoškega dela.

Od učiteljev na podružničnih šolah pogosto slišimo, da njihovo delo ni vedno lahko, zagotovo pa je neizmerno lepo. Kako vi doživljate delo na podružnični šoli?

Na podružnični šoli v Podljubelju sem začela delati prvega septembra 1980, takoj po diplomi. Šola je bila samo v pritličju, kjer je bil en prostor, v njem pa kombinirani oddelek prvega in drugega razreda s petnajstimi učenci. Takoj sem dobila občutek, da sem prišla v čudovit kraj, kjer so me lepo sprejeli tudi krajani, ki so se zelo borili za obstoj šole. Vsi učenci so bili tudi zelo motivirani za delo in že po enem tednu sem si rekla: To je to!

Takoj po diplomi ste se znašli v kombiniranem oddelku – vas je to kaj skrbelo?

Priznam, da ni bilo enostavno. V matični šoli sem v roke dobila šop ključev in tako sem prišla v šolo, kjer sem obstala na šolskem hodniku in najprej začutila vonj po vlažnih prostorih. Potem sem poiskala takratno gospodinjo Julko Nemc, ki me je najprej seznanila, kaj vse v šoli ne deluje in bi bilo treba popraviti, a bila je zelo prijazna in delovna in sva zelo dobro sodelovali. Takoj sem navezala tudi pristen stik s starši in ostalimi krajani in tako so nas hitro začeli vabiti na prireditve po vsem kraju, da so jih učenci popestrili s svojimi nastopi. In to, da se veliko učimo zunaj, je še danes značilnost naše šole. Imela sem tudi srečo, da je bila moja mentorica Mira Kramarič, ki je vrsto let delala v kombiniranem oddelku in mi je lahko v praksi predstavila, kako poteka delo in me spodbujala. Tako sem dobila zelo dobro popotnico in nikoli nisem razmišljala, da bi šla kam drugam.

Šoli je večkrat grozilo zaprtje. S čim vam je pristojne uspelo prepričati o nujnosti obstoja šole v Podljubelju?

Prelomno je bilo že leto 1987, ko se je s pomočjo tržiških tovarn obnovila celotna stavba za potrebe šole. Leta 1989 so tako v Podljubelju znova organizirali tudi oddelek tretjega in četrtega razreda, tako da zdaj že trideset let v podružnici vztraja tudi kolegica Helena Ahačič. Naslednja prelomnica je bila uvedba devetletke v šolskem letu 2003/04, ko smo organizirali prvi oddelek devetletke v majhni podstrešni učilnici, do katere so vodile strme, zavite stopnice. Šolska inšpekcija je zato ugotovila, da nimamo ustreznih pogojev za izvajanje programa devetletne šole, in so jo želeli zapreti. A zaposleni smo se zavedali, da bi bila to velika škoda za kraj, sploh ker so bili že od leta 1998 pripravljeni tudi načrti za obnovo šole. Zato smo krajane s tem seznanili na zboru krajanov januarja 2005. S spiskom novorojenih otrok pa smo prepričali še vodstvo šole in občine, da nam tudi učencev ne bo manjkalo. Odprtje nove šole smo dočakali 13. oktobra 2006. Od takrat se je število učencev tako povečalo, da nam je pred tremi leti zmanjkalo prostora za peti razred, zato ga otroci znova obiskujejo na matični šoli v Tržiču. Ta čas imamo 51 učencev v štirih samostojnih oddelkih. Letos je prvi razred celo najbolj številen v vseh štiridesetih letih, kar sem na šoli, saj imamo kar 16 prvošolcev.

Včasih so bile razlike med matičnimi in podružničnimi šolami zelo velike, saj je za opremljanje podružnic navadno zmanjkalo denarja. Danes še občutite te razlike?

Teh razlik ni več, tudi naše učilnice so vse opremljene z e-tablami in so torej povezane s svetovnim spletom, tudi didaktično smo dobro opremljeni. Prednost podružničnih šol pa ni samo v hlastanju po modernih tehnologijah, v katerih sicer ne zaostajamo za matičnimi šolami, ampak vsi zaposleni z zdravo pametjo ohranjamo tudi tradicionalne učne pristope. Pred dvema letoma smo recimo v pouk začeli vključevati gozdno pedagogiko. Gozd je blizu in otroci izjemno uživajo pri učenju v gozdu. Obenem nas krajani radi povabijo k sebi domov.

Za podružnične šole na splošno velja, da ste močno vpete v življenje kraja. Vam so torej krajani pripravljeni odpreti tudi vrata svojih domačij?

Šola je del kraja in vsi domačini so pripravljeni učence učiti v avtentičnem okolju, saj nam pogosto razkažejo stare predmete ali opravila, povezana s posameznimi letnimi časi. S tem pokažejo, da je šola še vedno »njihova«.

Je tako kot z otroki tudi komunikacija s starši v majhni šoli bolj osebna?

Vsekakor, za to se trudimo prek različnih oblik tako organiziranega kot neformalnega sodelovanja. Danes se krajani ne poznajo več tako med sabo kot včasih, ker je v kraju kar nekaj priseljencev, zato je šola tudi stičišče novih poznanstev in povezovanja med starši. Šolo kot povezovalni element v kraju dojemajo tudi vsakokratni predsedniki krajevne skupnosti, saj se zavedajo, da bi sicer kraj postal zgolj spalno naselje.

Starši danes pogosto opozarjajo na preobremenjenost učencev v šoli. Se tudi vi strinjate s tem, da je danes šola za otroke prevelika obremenitev?

Sama se rada pošalim, da sem šla letos štiridesetič v prvi razred. Program je res zahteven, če želiš doseči vse cilje, vendar ima učitelj tudi avtonomijo – če imaš veliko didaktičnega in metodičnega znanja, veš, da lahko aktivnosti med poukom prilagajaš. Sama se trudim pouk organizirati tako, da se metodični in didaktični pristopi izmenjujejo in učenci sploh ne vedo, da se učijo, pouk je zelo razgiban. Delo v učilnici kombiniram s sprehodi v naravo, gibanjem na šolskem igrišču ...

Od kod torej po vašem izhaja to prepričanje, da so danes otroci preobremenjeni?

Mogoče iz tega, da je danes na voljo ogromno informacij in smo obenem vse bolj obremenjeni z odličnim uspehom oziroma nekimi superlativi, ki pa jih verjetno vsak v vsakem trenutku ne more doseči. Svoje pa prispeva še borba za točke za vpis na srednje šole. Po mojem mnenju pri tem ne bi smelo biti odločilno samo točkovanje znanja prek testov, ampak tudi osebnostne lastnosti.

Te so pomembne tudi pri učiteljskem poklicu, saj vam je naložena zelo odgovorna naloga, kako mladi generaciji pokazati pot v življenje, kako jih pripraviti na življenje in kako jim pokazati, da je znanje vrednota in nekaj, česar ti ne more nihče vzeti, kot je v svojem nagovoru ob podelitvi nagrad poudaril tudi premier Marjan Šarec. Kako uspešni ste po vašem danes v šolah pri tem?

Svet se tako hitro spreminja, da nisem prepričana, da so vse šole lahko tako fleksibilne, da zajamejo potrebe sodobnega časa. V tem primeru bi se moral učni program zelo hitro spreminjati. Veščine, ki jim bodo prišle prav v tem hitro spreminjajočem se svetu, se otrokom v naši šoli trudimo približati z »veščino meseca« – to so veščine, pri katerih se urimo v komunikaciji, naključni prijaznosti, koristnem preživljanju prostega časa ... To otroke opogumlja in jim daje notranjo moč.

S strani vaših poklicnih kolegov je pogosto tudi slišati, da učiteljski poklic ni več tako cenjen kot v preteklosti. Kako je bilo z ugledom pedagoškega poklica, ko ste vi začeli poučevati?

Včasih se je zagotovo drugače gledalo na ta poklic, učitelj je imel v družbi neki položaj. Je pa tudi res, da si tak položaj vsak ustvari sam s svojim delom in pristopom, tudi sami smo odgovorni za to, tega ne smemo zanemariti. Sama z ugledom nikoli nisem imela težav, ravno zato, ker delam v podružnični šoli, ki je v kraju zelo cenjena. Zame je poklon, ko nas vabijo k sodelovanju na prireditvah zunaj šole, saj tudi to krepi naš ugled.

Za učiteljski poklic se odloča vse manj mladih. Zakaj po vašem ta poklic za mlade ni privlačen?

Verjetno tudi zaradi raznih vzgojnih težav v razredu, s katerimi se mladi ne želijo ukvarjati, saj je v to treba vložiti čas.

Kaj pa je vas navdušilo za ta poklic?

Najbrž razgibanost poklica in nenehno učenje, ki obenem omogoča nenehno osebnostno rast, če si pripravljen stopiti na to pot. Moraš biti pripravljen sprejeti spremembe, se nenehno učiti in rasti. Vse to ponuja ta poklic in tako ti lahko nudi tudi veliko osebnega zadovoljstva. Seveda pa je za to treba imeti veliko energije – sama jo ta čas dobivam v skupini pri Ljudski univerzi Tržič, v kateri plešemo ljudske plese, že od nekdaj pa tudi v naravi.

Se vam bo torej po štiridesetih letih dela težko posloviti od tega poklica?

Prav nič, štirideset let se mi zdi zelo lepa doba, stvari je treba znati tudi zaključiti. Vesela sem, da imam dobre mlade sodelavce in zdaj je prišel njihov čas in jim čisto zaupam, da se bodo dobro znašli.