Korenine pognala tudi v Jordaniji

Ana Marija Attar, z dekliškim priimkom Klemenc, v Jordaniji, kamor jo je popeljala ljubezen, živi že šestinštirideset let. V domači Kamnik se k sestri Nadi, družini in prijateljem vrne vsako leto za nekaj mesecev, a njen dom je v Jordaniji, priznava, kjer ostaja tudi po moževi smrti.

Čeprav se je v domači Kamnik tudi letos vrnila za celo poletje, se nama je za tale pogovor uspelo dobiti šele dan pred njenim odhodom nazaj v Jordanijo, saj Ana Marija Attar vsake počitnice v domovini izkoristi za številne obiske in izlete, mimogrede pa je za nekaj dni 'skočila' še v London, kjer živi njen sin.

Pri svojih šestinsedemdesetih letih je polna energije in modrosti, pa tudi danes tako redke strpnosti, ki se je je naučila v življenju v dveh tako različnih kulturah. Med študijem stomatologinje v Ljubljani je spoznala svojega bodočega moža, Jordanca, ki je pri nas študiral medicino. Zaljubila sta se, se poročila, rodili sta se jima dve hčeri in življenje sta si nameravala ustvariti pri nas. »Moj mož je bil najstarejši sin in prvi, ki je doštudiral, zato se je pričakovalo, da bo živel v Jordaniji. Zato sva se preselila tja. Ob selitvi sem bila stara trideset let in nisem prav dobro vedela, kaj me čaka, čeprav sva leto dni prej že bila pri moževi družini na obisku. Bilo je kar težko, a vodila me je ljubezen,« začne Ana Marija Attar ali Ani, kot jo kličejo tako v Sloveniji kot v Jordaniji.

Družino sta v Jordaniji, v glavnem mestu Aman, kjer živi še danes, povečala še za dva sinova. Vsi štirje otroci govorijo slovensko, imajo tudi slovensko državljanstvo, prav tako vsi vnuki, ki jih ima že trinajst. Z možem sta sprva govorila slovensko, nato pa se je naučila arabsko. »Arabskih besed sem se začela učiti že v Sloveniji na tečaju, a knjižni arabski jezik ima malo skupnega s pogovornim jezikom, zato sem imela kar precej težav. Arabščina je zelo težek jezik in z mano so se vsi pogovarjali v angleščini, zato branja in pisanja knjižnega jezika nisem usvojila vse do danes, kar mi je žal. Moževa družina me je sprejela odprtih rok. Ko sem se preselila, sem s seboj nesla slovensko slovnico, lepe spomine, ljubezen do Slovenije in željo vračati se vsako leto. Tega se držim vsa ta leta, tudi otroci in vnuki radi pridejo sem,« ponosno pove in doda, da je v Jordaniji vodila svojo stomatološko kliniko, in to vse do lanskega leta, polnih petdeset let, od tega deset let v Sloveniji.

V arabskem svetu se počuti dobrodošlo, čeprav nikdar ni prevzela njihove vere. »Muslimani so zelo prijetni ljudje, preprosti in gostoljubni. Večina je vernih, zdi se mi, da celo vedno bolj, včasih ženske niso bile tako pokrite.« V Jordaniji živi kar nekaj Slovencev in redno se druži s tamkaj živečimi Slovenkami. Radi si skuhajo kakšno krvavico pa kislo zelje, svinjino in kozarec vina. Redno peče potice in krofe, zelo rada pa ima arabsko hrano, ki je zelo zdrava. S seboj nazaj v Jordanijo je iz Slovenije tudi tokrat odnesla več suhomesnatih izdelkov, piransko sol, ajdovo moko, posušene jurčke …

Jordanci so zelo odprti do novosti, in čeprav v državi vlada kralj, so razmere kar demokratične, pravi. Družine so med seboj zelo povezane, zato vrtcev in domov za ostarele v takšni obliki kot pri nas skorajda ne potrebujejo. Starejši so tam izredno spoštovani, sploh ženske.

Kaj bi se Jordanci lahko naučili od Slovencev? »Reda in smisla za estetiko, denimo tega, da bi na okenske police dali rože.« Kaj pa bi se lahko mi naučili od njih? »Malo več diplomacije v povsem vsakdanjih odnosih.«

Vdova je že 26 let, a v Jordaniji ostaja. »Svet se je danes tako pomanjšal, da si z enim klikom lahko v stiku z vsemi svojimi po svetu. Korenine imam v Sloveniji, a tudi v Jordaniji sem jih pognala. Kdor zna iz obeh kultur izbrati tisto najlepše, ta lepo živi,« zaključi, a prizna, da stanovanja v Kamniku vseeno (še) ne bo prodala.