Duhovi prve svetovne vojne

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 08:37

Krnčica (2142 m n. m.) – Lani je minilo sto let od konca prve svetovne vojne. Soška fronta je bila skupaj s tirolsko fronto dolgo časa najvišje ležeče bojišče na svetu. Ostaline na poti nas spominjajo in opominjajo. Učijo?

Na današnjem izletu bomo hodili po stopinjah vojakov iz prve svetovne vojne. Obiskali bomo Krnčico, vendar da bomo stali na njenem vrhu, bomo najprej prehodili greben od Kala, preko Vršiča do sedla Vrata, se povzpeli še na Lopatnik, nato pa na Krnčico.

Zapeljemo se v Kobarid, kjer na koncu Napoleonovega mostu zavijemo levo proti Drežnici. Vas, nad katero kraljuje mogočni Krn, je prava paša za fotografa. Nadaljujemo skozi Drežnico v Drežniške Ravne, od tam pa do vrha vasi, kjer lahko pri vodnem koritu parkiramo, ali pa nadaljujemo še do Planine Zapleč, kjer je tudi tabla Triglavskega narodnega parka. Cesta je bila oktobra 2018 lepo urejena in vzdrževana.

S parkirišča nadaljujemo proti zahodu, po makadamski cesti, do planine Zaprikraj. Preden cesta zavije levo, vdanemo slabo vidno stezico, ki višje postane udobna mulatjera, zaraščena s travo, a je večji del dokaj lahko sledljiva. Če vztrajno sledimo mulatjeri, bomo na enem od dreves ob njej opazili tudi povsem novo, lično tablo za Kal in Vršič. Prvi vrh, ki ga dosežemo, je Kal, 1699 m n. m., kjer so bili vkopani avstro-ogrski vojaki. Vrh je sicer z zahodne strani prepleten s številnimi ozkimi italijanskimi stezicami, a gore jim nikoli ni uspelo zasesti. V teh koncih je divjala t. i. minska vojna. Gre za način bojevanja, kjer vojaki izkopljejo rov pod sovražnikov položaj, ga napolnijo z eksplozivom in razstrelijo. Na Kalu se je boril tudi Slovenec Albin Mlakar.

S Kala sestopimo nazaj do mulatjere, ki ji sledimo proti vzhodu. Občasno vidimo celo kakšnega možica, a načeloma je stezica lahko sledljiva, zahteva pa veliko pozornosti, saj je ponekod izpostavljena in visoke trave so nevarne za zdrs. Ob poti nas ves čas spremljajo ostanki vojne vihre in s kančkom čuta lahko začutimo tesnobo vojakov, ki so se tukaj borili, predvsem za lastno preživetje. Kavarne, rovi, ostanki stavb … mračni tok zgodovine. Mulatjera nas pripelje pod sedlo Vrata. Povzpnemo se na sedlo in z njega levo nadaljujemo proti vrhu Lopatnika, 2012 m n. m. Vrnemo se do markirane poti in nadaljujemo naprej proti vzhodu, do Krnčice. Vzpon na Krnčico se začne skozi kratek predor, naglavne lučke ne potrebujemo. Spominske plošče ob poti nas seznanijo, da je na tem pobočju preminil odred alpincev Moglio. Mulatjera se spretno vije po skalnatem terenu navzgor, samo čudimo se lahko nad izvirnostjo poti. Vrh, na katerem je križ z vpisno skrinjico in žigom, nas nagradi s čudovitim razgledom. Krn s svojo okolico, Batognica, Vrh nad peski, Šmohor, Lemež itd. se pokaže v povsem drugačni sliki.

Z vrha sestopimo nazaj do mulatjere, ki se proti vzhodu nadaljuje naprej vse do Krna (s sedla Vrata dve uri in 30 min), mi pa zavijemo desno nazaj do sedla, s katerega se po udobni mulatjeri spustimo vse do planine Zapleč, kjer nas čaka jekleni konjiček. Zdi se mi, da je jesen idealen čas za vzpon na Krnčico; ni prevroče, razgledi so enkratni, barve, ki nas obdajajo, pa spodbujajo naše srce, da pravi: »Pridemo še!«

Nadmorska višina: 2309 m
Višinska razlika: 1150 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 / 5