Ohranjata kovaško tradicijo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. september 2019 / 09:47

Kovaška mojstra, oče in sin iz Kovačije Gladek, na Fužinah nadaljujeta kovaško tradicijo. Poznana sta tudi po izdelavi replike Polikarpove skrinje iz Visoške kronike, Andrej Gladek ml. pa pravi, da je najbolj ponosen, da je s svojim delom sodeloval pri obnovi gradov Rajhenburg in Vipolže ter Narodne galerije.

Kovačija Gladek na Fužinah v občini Gorenja vas - Poljane ima dolgo tradicijo. Ta je bila vmes za dva rodova prekinjena, nato pa jo je znova obudil Andrej Gladek starejši. Čeprav je že kar nekaj časa upokojen, se iz Žirov, kjer živi, rad vrača v delavnico na Fužine. Obrt od leta 2005 naprej pelje njegov sin Andrej mlajši.

»Objekt, v katerem je sedaj delavnica, je bil v tej obliki pozidan leta 1824. Poleg kovačije sta bila v njem še mlin in žaga. Leta 1926 je kovačijo odnesla velika povodenj, tako da je ta obrt zamrla. Moj oče in moj stari oče se s kovaštvom nista ukvarjala. Znova sem tradicijo obudil leta 1995, ko sem odprl popoldansko obrt. Če bi bili pogoji, bi se za to odločil že prej. Od stare kovačije so ostale le klešče in nakovalo. Drugo je bilo treba kupiti,« je pojasnil Andrej Gladek starejši. Za orodnega kovača se je izučil že leta 1968. »Najprej sem se učil na Blažicovi kovačiji pri Sovodnju, nato pri Krmelju na Logu. Tudi kasneje sem ostal v stiku s kovaštvom, čeprav sem bil zaposlen kot voznik avtobusa,« še pove Andrej starejši, na vprašanje, kaj je čar te obrti, pa je najprej v šali odgovoril, da umazanija, nato pa bolj resno dejal, da veselje do železa, ognja ...

Nad kovaštvom se je že zelo zgodaj navdušil tudi njegov sin Andrej mlajši. »Vesel sem, da gre kovaška tradicija naprej. Bomo pa videli, kaj bo prinesla prihodnost,« pravi oče Andrej. Andrej mlajši je z njim na Fužine bolj redno hodil že od prvega razreda osnovne šole. »Že od rane mladosti sem rad zahajal v kovačijo, vendar me orodno kovaštvo ni tako veselilo kot umetno. Ko je oče prenesel obrt name, sem se z vsem veseljem pognal v kovačijo in začel ustvarjati lastne izdelke. V naši kovačiji je vse osnovano na lastnih proizvodih, kar je temelj, da izdelek dobi svojo vrednost. Vsi izdelki so večinoma kovičeni in utrjeni z objemko. Veliko se ukvarjamo z izdelavo novih izdelkov, kot so na primer ograje, vrata, kovana polkna, gajtri, svečniki ... ter z izdelavo raznega orodja. Prav tako se z veseljem spoprijemamo z restavratorskimi izzivi, kot so obnovitev starih vrat, polken, gajtrov, ključavnic, verig ...« je povedal Andrej Gladek mlajši. V kovaško delavnico na Fužine ga vleče veselje do tega dela, ustvarjanje, »svoboda« pri nastajanju izdelkov: »Kovaštvo je obrt, ki je ni v vsakem kraju, je ne opravlja kar vsakdo. Meni je bilo dano, da nadaljujem družinsko tradicijo.«

Na svoje izdelke je upravičeno ponosen. »Največ mi pomeni, da sem sodeloval pri obnovi Gradu Rajhenburg v Brestanici, gradu Vipolže v Brdih, največji projekt pa je bila obnova Narodne galerije s 110 metri ograje, nekaj kovanimi elementi, kot so kljuke in spone ... V veselje mi je sodelovati pri takšnih projektih, imajo svoj čar,« je dejal Andrej Gladek mlajši. Kovaštvo Gladek je bilo v zadnjem obdobju omenjeno in izpostavljeno pri izdelavi replike Polikarpove skrinje iz Visoške kronike, ki je bila izdelana prav v delavnici Kovaštva Gladek na Fužinah in je na ogled na Visoškem dvorcu. »Polikarpova skrinja je v originalu shranjena v Loškem muzeju. Zunanje dimenzije replike so podobne originalu, notranjost je po zahtevi naročnika spremenjena. V njej so še vedno zlatniki, a čokoladni. Načrt skrinje sva zrisala skupaj z očetom, si izmenjala mnenja, izdelal pa jo je večinoma on, saj sem imel ob naročilu že obljubljene druge izdelke. Bilo je za okrog 180 ur dela,« je tudi povedal Andrej mlajši. Ob pogledu na delo, ki ga opravlja, ni šlo brez vprašanja, ali drži, da mora imeti kovač veliko moči v rokah. »Veliko ljudi misli, da mora biti kovač močan, pa ni ravno tako. Ni samo udarjanje. Delati moraš z glavo in občutkom,« je odgovoril. S kovaštvom je seznanil tudi že vse tri otroke. Najstarejši Marcel, ki sicer trenira gorsko kolesarstvo in je bil tudi član reprezentance na letošnjem evropskem prvenstvu, v delavnico pride, kadar ima čas. S kovaško tradicijo se je že spoznala tudi hči Tinkara, zanimanje pa kaže tudi najmlajši – prvošolec Patrik, ki je očeta in starega očeta opazoval tudi med našim obiskom. »Vsi trije imajo možnost, da bi nadaljevali s tradicijo. Nikogar pa ne bom silil v to,« še pove Andrej mlajši, o načrtih za prihodnost pa doda: »Razvijati se naprej. Najbolj sem vesel, da lahko ustvarjam, kakšnih posebnih želja in ciljev pa nimam.«