Francoska družina se še spomni, da so bili nekoč lastniki gradu Podvin

Danes propadajoči Grad Podvin v Mošnjah je bil do druge svetovne vojne več kot pol stoletja v lasti premožne francoske družine de Polignac, s katero sta babica in oče Radovljičana Primoža Boleta ohranjala vezi še desetletja po njihovem odhodu iz Slovenije.

»Dragi gospod Bole, z velikim veseljem sem prejel vaše prijazno pismo z dne 29. junija '89 ... V vašo pismo pravite, da se peljete včasih mimo Podvina, da je sedaj hotel. Kadar sem bral vaše beseda, seveda mi je takoj prišel pred oči slike do sedaj že stare – in sicer leta 1899 do leta 1938 – ta zadna leta, da mati in jaz smo bili u Jugoslaviji.«

Takole je v začetku julija 1989 v dolgem, na roko napisanem pismu Vilku Boletu iz Radovljice odpisal princ Victor de Polignac, nekdanji lastnik nekoč razkošnega, danes pa propadajočega gradu Podvin v Mošnjah.

Med Londonom, Parizom in Podvinom

»Francoska družina Polignac – v sorodu so bili celo z monaškim knezom Rainerjem, katerega mama je bila iz družine Polignac – je grad Podvin kupila leta 1885. Prvi lastnik je bil pariški princ Camille, po materi angleškega rodu, ki se je kot general bojeval v ameriški državljanski vojni. Tudi sam se je poročil z Angležinjo; imela sta tri otroke: Mabel, Agnes in Victorja, sina, ki je bil rojen na prelomu prejšnjega stoletja, približno takrat kot moj oče,« pripoveduje sin Vilka Boleta Primož.

»Oče mi je pripovedoval, da so živeli v Londonu in Parizu, vsa poletja do začetka druge svetovne vojne pa sta predvsem gospa in njen sin Victor preživljala v Podvinu. Camille de Polignac je namreč že malo pred prvo svetovno vojno umrl. Očetova mama, moja babica, doma s sosednjih Brezij, je bila tam v službi. Gospa Polignac je okoliške otroke vsako leto povabila na torto in sladoled, moja babica pa je Viktorja pogosto jemala s seboj domov na Brezje, kjer se je igral z mojim očetom,« opisuje Primož Bole.

Odgovor po petdesetih letih

Kasneje, ko sta fanta odrasla, so se njune poti razšle, nato je prišla druga svetovna vojna, ki je Evropo razdelila na dva dela, in Boletovi dolgo niso vedeli, kakšna je bila usoda družine Polignac. Hotel Podvin je prišel v last države Jugoslavije, v njem so uredili hotel.

»Konec osemdesetih je oče nekako izvedel, da Viktor živi v Monaku. Izbrskal je njegov naslov in mu pisal. Gospod Polignac ne le da mu je takoj odgovoril, pisal mu je celo v slovenščini! Malce okorni, a odlični, če pomislimo, da je od njegovega življenja v Podvinu minilo okroglih petdeset let!

Tudi jaz sem en Slovenec

»Moje ime se lahko še sedaj bere v župnija Mošnje, ker sem bil tam krsten. Ne vem ako je to ta prava beseda za tista ceremonija v cerkev, kadar župnik da križ, vode in olje na glavo od majne otroci. Na ta način lahko pravim da sem, jaz tudi, v resnici en Slovenec!« je napisal v prvem od pisem, ki sta si jih nato z gospodom Boletom, oba že krepko v devetdesetih, izmenjevala več kot pet let.

V enem od pisem se Vilko Bole takole spominja: »Kadar se peljem mimo vaše nekdanje residence, se mi zbudi veliko spominov, posebno na Vašo spoštovano mater princeso de Polignac, posebno pa tudi na Vas, ki sem Vas še posebno dobro poznal. Ob takih prilikah se spomnim tudi moje pokojne matere, ki je ob prelomu stoletja službovala pri Vaši družini in nam je otrokom pripovedovala vse, kar je lepega doživela v Podvinu, posebno pa še v Franciji in Angliji, kjer se je naučila tudi francoščine in angleščine, ki jih je še potem, ko se je poročila, še vedno dobro obvladala. Tako hrani naša familija še veliko spominov na Podvin in njegove lastnike. Lahko rečem, da so Gorenjci Podvin vedno spoštovali, neposredna okolica pa je živela z njim v pravem prijateljstvu.«

Po vojni hotel v lasti države

Kot v enem od pisem v Francijo opisuje Bole, je bil podvinski grad v 12. stoletju zgrajen kot obrambni stolp, nato so ga lastniki – družina Podwein, po kateri se grad še sedaj imenuje – preuredili in dozidali v graščino. Do leta 1885, ko so posestvo kupili Polignacovi, se je v Podvinu zvrstilo več kot trideset različnih lastnikov!

Po drugi svetovni vojni, tako v enem od pisem pojasnjuje Polignac, je jugoslovanska komunistična vlada Podvin nacionalizirala, nato pa se je pogodila s francosko vlado za simbolično odškodnino. V gradu je bila najprej nekaj časa kmetijska šola, leta 1962 pa je postal gostinsko-turistični objekt. Ob gradu Podvin, ki je bil hotel z restavracijo, je v nekdanji sosednji konjušnici, nad katero so nekoč spale uslužbenke z graščine, leta 1968 nastala tudi restavracija s sobami. Grad je bil dolga leta tudi protokolarni objekt, kamor je rad prihajal jugoslovanski predsednik Tito. Leta 1990 pa je na pobudo Franceta Bučarja, takratnega predsednika slovenske skupščine, prav v gradu Podvin posebna strokovna komisija oblikovala prvi osnutek slovenske ustave, ki je kasneje dobil naziv »podvinska ustava«.

Podvin danes

Grad Podvin je danes že več kot desetletje zapuščen in propada. Celoten kompleks, ki obsega tudi zemljišča, je v lasti družbe Hotel grad Podvin, ki je hčerinsko podjetje družbe Triglav.

Toliko bolj živahno pa je v stavbi ob njem, v nekdanji konjušnici, kjer sta pred šestimi leti Marcela Klofutar in kuharski mojster Uroš Štefelin uredila priljubljeno Vilo Podvin, restavracijo z nekaj sobami, ki z vrhunsko ponudbo navdušuje ljubitelje izvirne slovenske kulinarike od blizu in daleč. Od daleč, iz Francije, je prejšnji teden v Vilo Podvin prišla tudi mlada družina, katere predniki so bili nekdanji lastniki gradu. Victor Polignac je sicer leta 1998 v starosti skoraj sto let umrl brez potomcev, sta pa imeli otroke njegovi sestri in vnukinja ene od princes de Polignac je drugo domovino svojih prednikov zdaj pokazala tudi svojim potomcem.