Republika San Marino

San Marino je država, ki leži v Apeninih v srednji Italiji jugozahodno od Riminija. V državi živi okoli 17 tisoč ljudi, vendar pa jih je okoli dvajset tisoč še v tujini, največ v ZDA, kjer imajo tudi volilno pravico. Septembra leta 301 – sicer ni znano, ali gre za zgodovino ali legendo – je bila sredi italijanskega državnega ozemlja, in sicer le dvajset kilometrov od obale Jadranskega morja, ustanovljena žepna republika San Marino.

Začetek državice predstavlja istoimenski samostan, ki je prvič omenjen leta 885. V srednjem veku je skupnost ohranila samostojnost. To je dvakrat potrdil papež in leta 1797 tudi Napoleon Bonaparte. Leta 1815 je potrdil samostojnost San Marina dunajski kongres. San Marino je leta 1862 sklenil z Italijo carinsko unijo, leta 1897 pa pogodbo o prijateljstvu, ki so jo kasneje še večkrat obnovili.

Zanimiva je nedokazana preteklost te državice. Menda je bila ustanovljena 3. septembra leta 301. Po legendi naj bi jo ustanovil kamnosek Martin z Raba, ki je prišel v Rimini kot obrtnik, ko so gradili mestno pristanišče.

San Marino je bil sprva občina tesarjev, kamnosekov, kmetov in živinorejcev. V fevdalnih borbah se je borila na strani papežev, ki so ji zato dajali razna posestva. Leta 1631 jo je papež Urban VIII. priznal kot neodvisno republiko.

Poleg nenavadnosti, da živi več Sanmarincev v tujini kot doma, je za republiko nenavadno tudi to, da si ni želela večati svojega ozemlja in je odklonila, ko ji je to ponudil Napoleon.

Ko je prišlo do združevanja in ustanovitve Kraljevine Italije, je ostal San Marino samostojna republika, vendar vodi Italija za San Marino carinsko, poštno in telefonsko službo. Leta 1951 je prišlo do napetosti z Italijo, katere posledica je bila blokada San Marina. Čez dve leti so se sporazumeli tako, da se je San Marino odpovedal svojemu denarju in carinskim mejam, Italija pa se je obvezala, da mu bo letno plačevala najmanj 150 milijonov lir.

Rekli so

Vsa dogajanja v družbenem življenju, vključno čustva, lahko uvrstimo pod znameniti besedi: ponudba in povpraševanja. (Remy de Goncourt)

Samo največji modreci in največji bedaki se nikoli ne spreminjajo. (Konfucij)

Med vsemi izkušnjami nam najbolj koristijo slabe. (Thornton Wilder)

Smeh ni greh

»Kako si se zdravil, ko si bil prehlajen?« – »Kupil sem liter ruma, legel v posteljo, ga postavil na nočno omarico in čez eno uro ga ni bilo več.« – »Prehlada?« – »Ne, ruma.«

Janezek je po nesreči pojedel žebelj. Ko je mamica vsa nesrečna rekla, da morajo takoj k zdravniku, jo je Janezek pomiril: »Saj ni treba, lahko kupimo novega.«

Prijateljici se pogovarjata o tem, kako je bilo na dopustu na morju. »Zanosila sem z nekim Sorryjem ...« – »Ali ničesar drugega ne veš o njem?« – »Ne. Ko sem mu povedala, je rekel le: I'm sorry.'«