Nasilje ne izbira po starosti

Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem deluje že štiri leta, po pomoč pa se je v tem času obrnilo že več kot štiristo žensk, moških in tudi otrok, ki so se znašli v stiski.

Kranj – Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem (CIS) je v začetku prejšnjega meseca dopolnil štiri leta delovanja. O njegovem delu sva se pogovarjali z vodjo programa Tino Uranič.

Zakaj ste presodili, da je CIS sploh potreben?

Na nas so se obračale nekdanje uporabnice varne hiše in materinskega doma, potrebovale so nadaljnje svetovanje, ali telefonsko ali psihosocialne pogovore, spremljanje na institucije in podobno. Dogajalo se je tudi, da se kakšna od žrtev nasilja ni odločila umakniti v varno hišo ali materinski dom, želela pa si je poiskati drugo obliko rešitve, ob tem pa je potrebovala informacije, psihosocialno podporo in pomoč. V letu 2015 je ministrstvo za delo ponudilo možnost za odprtje centra za svetovanje in informiranje za pomoč žrtvam nasilja. Naše Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske, v okviru katerega delujeta že dva programa Varna hiša Gorenjske in Materinski dom Gorenjske, se je uspešno prijavilo na javni razpis. Prostor za izvajanje programa nam je v brezplačen najem oddala Mestna občina Kranj. Uporabniki so CIS dobro sprejeli, glas o nas pa se je hitro širil. Sočasno pa smo z delovanjem centra seznanili tudi vse institucije na Gorenjskem, ki se srečujejo z ranljivo skupino prebivalstva, in ko je treba, z njimi vzajemno sodelujemo.

Koliko uporabnikov oziroma žrtev nasilja se je v tem času oglasilo pri vas?

Po našo pomoč se je od leta 2015 do danes obrnilo več kot štiristo žrtev nasilja, med katerimi so ženske, moški, otroci in mladostniki.

Ali prihaja več žensk ali moških?

Naša statistika kaže, da se letno k nam po pomoč obrne osemdeset odstotkov žensk in dvajset odstotkov moških. Z večjo prepoznavnostjo programa se na nas vsako leto obrne tudi več moških žrtev. Pri delu opažamo porast psihičnega nasilja tako nad ženskami kot nad moškimi. Težava je v tem, da je psihično nasilje v družbi premalo prepoznano in velikokrat spregledano. Velikokrat je treba pri svetovanju žrtve nasilja ozavestiti, kaj je zdrav partnerski odnos in kaj je nezdrav oziroma nasilen partnerski odnos, ki zajema vzorce stopnjujočih nasilnih dejanj. Pri vseh žrtvah, ki doživljajo fizično nasilje, je istočasno prisotno tudi psihično nasilje, v večini primerov tudi spolno in ekonomsko nasilje. Nasilneži žrtve načrtno izolirajo iz okolja, nadzorujejo, vsakodnevno ponižujejo, jih naredijo finančno odvisne od sebe, zahtevajo spolne odnose in so do njih tudi fizično nasilni. Psihično nasilje se dogaja tudi po razhodu oziroma razvezi ter umiku iz nasilnega odnosa. Žrtev potrebuje veliko moči, poguma, opolnomočenja, podpore okolja in strokovnjakov, da vztrajno postavlja meje nasilnežu tudi po odmiku. To lahko traja dalj časa, tudi več let, da se situacija umiri. Ne smemo pa pozabiti na otroke, ki so večinoma prisotni pri nasilju, ga opazujejo, čustveno doživljajo ali so ga deležni tudi sami. Veliko psihičnega nasilja nad otroki je prisotnega v času razveze med partnerjema. Psihično nasilje se velikokrat raztegne tudi v čas po razvezi, v času izvajanja stikov z otroki, kjer starši zaradi zamer do nekdanjega partnerja in močnih čustev pozabijo na otrokovo doživljanje situacije ter velikokrat z medsebojnimi prepiri škodujejo otroku in mu povzročajo stisko.

Kakšna je starost tistih, ki pridejo k vam po pomoč?

Po naši statistiki za lansko leto je bila povprečna starost vključenih uporabnikov žrtev nasilja 39 let. Najmlajši uporabnik je štel osem let, najstarejši pa 56 let. To pomeni, da nasilje ne izbira po starosti ter lahko doleti vsakega v vsakem življenjskem obdobju. V otroški dobi se največ nasilja zgodi nad otroki, ki opazujejo nasilje doma med starši ali pa so celo deležni psihične ali fizične kazni, zanemarjanja. Poudarila bi tudi nasilje nad starejšimi, ki je zelo prisotno in zelo prikrito. Velikokrat gre za žrtve, ki so odvisne od pomoči svojih otrok zaradi nezmožnosti gibanja ter ostalih zdravstvenih težav. Tukaj je nad žrtvijo prisotno velikokrat psihično, fizično nasilje in zanemarjenje.

Kakšen je postopek svetovanja?

Svetovanje poteka tako, da najprej pokličete na telefonsko številko CIS 030 380 380 in se dogovorimo za prvo srečanje. Nato sledi pogovor v pisarni CIS in prostovoljna vključitev v program pomoči, svetovanja in informiranja, po potrebi spremljanja na institucije in zagovorništvo. Z uporabnikom naredimo načrt pomoči. Sledi niz svetovanj, ki potekajo enkrat tedensko oziroma glede na dogovor z uporabnikom. V času vključitve je veliko tudi sprotnega telefonskega obveščanja in informiranja ter komuniciranja po e-pošti. Pri svetovanju skrbimo za varovanje osebnih podatkov. Naša pomoč je brezplačna. Lahko pa se na našo svetovalnico obrnete anonimno in lahko pokličete tudi samo enkrat in pri tem ni treba povedati imena.

Kateri so najpogostejši problemi, ki jih skušate reševati?

Ko se žrtev nasilja obrne k nam po pomoč, je navadno prvi problem, kako oditi iz nasilja. Povežemo se s centri za socialno delo, policijo, kjer jih seznanimo z nasiljem v družini in razširimo podporo pomoči posamezniku za lažji in čim hitrejši, varnejši odmik iz nasilja. Problem, s katerim se soočamo kasneje, pa je finančna situacija žrtve. Te se lahko umaknejo v varno hišo ali pa izberejo umik v najemniško stanovanje, če imajo to možnost. Pomembno je, da žrtve vedo, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini navaja, da je v primeru nasilja nasilnež dolžen prepustiti stanovanje žrtvi. Problem je tudi ta, da so postopki za delitev premoženja ob razvezi predolgi.

Ali imate informacijo, v koliko primerih vaša pomoč reši problem?

Skoraj vedno smo obveščeni o razpletu situacije. Dobivamo tudi zahvale za pomoč in pozitivne komentarje. Imamo knjigo pohval in pritožb, kjer nam uporabniki ob zaključku svetovanj podajo svoja mnenja, zahvale in poudarjajo, da bi brez naše pomoči težko dobro izpeljali stvari do konca. Še bolj veseli pa smo, ko izvemo, da je konec srečen in da so uporabniki dosegli svoj cilj in so lahko na novo svobodno zaživeli. Pri delu z otroki smo veseli, ko opazimo pozitivne spremembe v vedenju, čustvovanju. Za nas so srečno zaključene zgodbe največja nagrada dela. Veliko uporabnikov nam reče, da jim je žal, da niso prej izvedeli za nas, saj bi jim bilo še lažje pri reševanju njihove situacije. Edina rešitev je, da spregovorimo o nasilju in ga začenjamo ustavljati. Vsak ima pravico do dostojnega in lepega življenja.