Ustvarjalnost, skrita za klekljanjem

V Špendalovi hiši v Železnikih si je v okviru Čipkarskih dnevov še danes možno ogledati zanimivo razstavo navijalcev klekljev – od povsem preprostih ročnih do mehanskih in vse bolj izpopolnjenih električnih. V njih se odražajo inovativni pristopi izdelovalcev, ugotavlja avtor razstave Martin Pintar.

V okviru Čipkarskih dnevov v Železnikih je ta čas na več razstavah možno občudovati čudovite čipke. Vanje so klekljarice vložile ogromno truda, ko so spretno sukale in prepletale kleklje, redkokdo pa pomisli, kako so bombažne niti nekoč in danes navijali nanje. A tudi v tem se skrivajo inovativni pristopi, saj so si v krajih s klekljarsko tradicijo pomagali z različnimi pripomočki, ki so jih izdelali sami. Na kakšen način so se in se še vedno lotevajo navijanja klekljev, je možno videti na zanimivi razstavi navijalcev klekljev, ki jo je v Špendalovi hiši v okviru Čipkarskih dnevov pripravil Martin Pintar.

»Vsi vemo, da je klekljanje izjemno ustvarjalno, pri tej razstavi pa gre za skrito ustvarjalnost. Prinašala je raznorazne ideje, ki smo jih zdaj obelodanili,« je razložil Pintar. Na ogled je več kot sedemdeset navijalcev klekljev iz Selške doline in tudi iz drugih krajev. »Ti tihi ali pa tudi malo glasnejši in zelo zaželeni spremljevalci vsake klekljarice so se začeli razvijati že s samim razvojem klekljarske dejavnosti. Izdelava je bila običajno prepuščena iznajdljivosti bližnjih posameznikov v krogu klekljaric, kasneje so nastajali tudi maloserijski izdelki.« Poudaril je, da iznajdljivost posameznih izdelovalcev daje navijalcem klekljev poseben pečat, pa naj bodo ročni, mehanski ali pa na električni pogon.

Legalizirali Domelov »fuš«

Letošnjo razstavo so napovedali že ob koncu lanskih Čipkarskih dnevov, ko so na klekljarskem tekmovanju podelili nekaj edinstvenih aparatov za navijanje klekljev, razvitih v podjetju Domel. V njihovem sistemu za beleženje predlogov inovacij in izboljšav se je znašla tudi pobuda zaposlenega, da za promocijo podjetja in podporo lokalni dejavnosti izdelajo strojček za navijanje klekljev. Nastal je s predelavo aparata, ki sicer sodi v program laboratorijske opreme, je razložil Pintar, elektroinženir, ki je tudi sam zaposlen v Domelu. »Pred dvajsetimi leti, ko sem še delal v razvoju, so k meni hodili po kolektorske motorčke, ki so bili sicer za izmet, da so jih vgradili v aparate za navijanje klekljev. Za domače klekljarice jih je največ izdelal sodelavec Janče,« se spominja Pintar. Marsikateri razstavljeni primerek poganja prav Domelov motor (npr. iz hladilnih omar, pralnih strojev, ventilatorjev ...), Pintar pa ob tem smeje pristavi, da so sedaj legalizirali Domelov »fuš«.

Navijali tudi na kolovrat in šivalni stroj

Njegov cilj je bil, da zbere čim več različnih navijalcev. Sam ima namreč le tri navijalce: enega, ki ga je naredil njegov oče in je bil v uporabi v njihovi družini, ima tudi navijalec znane, sedaj že pokojne klekljarice Regince Vrhunc, ter enega precej dotrajanega, menda iz Davče, ki ga je pred desetletjem prinesel z odpada na Studenem. Po navijalce za razstavo se je v domačem kraju odpravil kar od vrat do vrat, dobil pa jih je tudi iz bolj oddaljenih krajev. Povezal se je tudi s Karmen Jezeršek, predsednico klekljarskega društva Marjetica iz Cerkna, kjer so v samo enem dnevu zbrali trinajst navijalcev. »Odzvali so se tudi mag. Mirjam Gnezda Bogataj, kustosinja v idrijskem muzeju, skupina klekljaric iz Podbrezij ter seveda muzej in čipkarska šola Železniki.« Izpostavil je še škofjeloški center Duo, ki je posodil kolovrat, prirejen za navijanje klekljev. S posebnim nastavkom jih je bilo možno navijati tudi na šivalnem stroju.

Še pred razvojem prvih pripomočkov pa so klekjarice ročno ovijale niti okoli klekljev, kar je bilo zelo zamudno. V Železnike se je klekljanje razširilo pred 120 leti in najbrž so se kmalu za tem pojavili tudi prvi navijalci. Najstarejši razstavljeni primerek bi po mnenju Pintarja utegnil biti navijalec, ki ga je izdelal Franc Kordež, povsem možno je, da okoli leta 1900. »Kordež je bil veliki prijatelj Ivana Groharja, skupaj sta delala: Grohar je slikal, on pa mu je izdeloval okvirje in druge stvari. Oba sta bila po pripovedovanjih izjemna ustvarjalca,« je razložil Pintar.

Navijalci vse bolj izpopolnjeni

Razstava ponudi tudi vpogled v razvoj navijalcev, ki so sčasoma postajali vse bolj izpopolnjeni. Pri najbolj preprostih je bilo treba ročno poganjati kolo, nekateri so imeli v kolesu vgrajene uteži za lažje poganjanje. Mednje sodi tudi navijalec, ki ga je na Trnju »rešil« predsednik Turističnega društva Železniki Tomaž Weiffenbach, saj bi sicer končal na odpadu.

Navijanje je bilo lažje in hitrejše pri navijalcih, ki so jih poganjali z vrtenjem »vinte« oz. poganjalne ročice ter jermenskim prenosom. Hitrejše navijanje so dosegali tudi z vgradnjo reduktorjev, celo od mesoreznice. Navijalci so bili tudi zelo različnih velikosti, bili so leseni ali kovinski oz. kombinacija obojega. »Tale od Helene Kramar, pogosto nagrajene klekljarice, je bil precej zapleten, v dveh delih, ki ju je bilo treba pritrditi na podlago. Kasneje so navijalce izboljšali, tako da so bili v enem kosu. Nekatere so še vedno pritrjevali na podlago,« je pokazal Martin Pintar in dodal, da razstava prikazuje tudi navijalce drugih domačih mojstric.

Dediščino moramo čuvati

Z razvojem industrije in prvih motorjev so te začeli vgrajevati še v navijalce klekljev. »Tale motorček je iz leta 1968. Pri neki hiši so mi povedali, da so imeli tudi navijalec z Nikovim starim motorjem, enim najstarejših v Železnikih, a so ga vrgli proč, ker se je preveč zaganjal,« je povedal Pintar. Nekateri električni navijalci imajo namesto stikala za vklop stopalko od šivalnega stroja. Najtežji je zagotovo strojček na jekleni traverzi s transformatorjem in motorjem v jeklenem ohišju. Izdelali so ga na Jesenicah, v uporabi pa je bil v Železnikih.

Čipk na razstavi v Špendalovi hiši ni na ogled, z izjemo klekljanih spodnjic – tangic, ki jih je skupaj s svojim navijalcem za razstavo prispevala ena od domačih klekljaric – s hudomušnim sporočilom, da brez navijalca tudi tangic ne bi bilo.

»Z razstavo želimo poudariti, da je tudi to del naše dediščine, ki jo moramo čuvati,« je še dejal Pintar.