Loški muzej pri osemdesetih

Osrednja razstava ob letošnji osemdesetletnici Loškega muzeja nas v Galeriji na Gradu popelje v zgodovino muzeja, nas seznani z zakulisjem delovanja v njem in nam ponudi kup idej za njegovo prihodnost. Tako muzejska preteklost kot prihodnost sta rožnati.

Škofja Loka – Razstave v Galeriji na Gradu so vedno impozantne, naj gre za pregled aktualne likovne produkcije loških umetnikov ali pa zgodovinsko razstavo o prvi svetovni vojni na Loškem. Tudi ko gre za aktualno razstavo 80 let Loškega muzeja, ki so jo tam odprli prejšnji teden, je tako. Že bežen pogled v prostor preseneti, a o tem kasneje. Kot se za jubilej spodobi, so razstavo odprli v sosednji grajski kapeli, ki po restavriranju ometov in ponovni postavitvi dražgoških oltarjev obiskovalcu daje nov sijaj, z uvodno skladbo Loški zamorc, ki sta jo predstavila dva kustosa Loškega muzeja – avtor skladbe, kitarist in vokalist Boštjan Soklič ter ob njem Marija Demšar s svojim glasom.

Da osemdeset let v življenju človeka, kaj šele institucije, ni malo, je uvodoma v podkrepitev dejstvu, da se praznovanju obletnice z različnimi dogodki posvečajo skozi vse leto, povedala aktualna direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, ki je kasneje na vprašanje, ali je biti vodja muzeja v času, ko ta praznuje tak jubilej, prednost ali breme, dodala: »Je velika odgovornost, obenem pa priložnost za ovrednotenje lastnega dela in seveda tudi za proslavo. Ob tem je treba priložnost izrabiti tudi za poglobljeno analizo preteklega delovanja in seveda za razmislek o prihodnosti. Zato smo se letos odločili, da vse leto prepletemo z različnimi projekti, ki se bodo na koncu sestavili v celovit program obeleževanja osemdeset let Loškega muzeja, kjer bomo na razne načine pokazali zgodovino muzeja, postopke našega delovanja in v publikaciji, ki bo izšla konec leta, upam, tudi pot, kam se mora sodobni muzej v prihodnosti usmeriti.«

Uvod v jubilejno leto je bila na začetku pomladi mini razstava v Galeriji Ivana Groharja, v kateri sta se soavtorici Biljana Ristić in Marija Demšar, ki sta podpisali tudi to veliko razstavo, osredotočili predvsem na obiskovalce. »Tokrat na enem mestu pokažemo to, kar želimo predstavljati vse leto, našo zgodovino, odstiramo zavese zakulisja, da ljudje spoznajo, kaj pomeni delati v muzeju, in hkrati predstavljamo ideje za prihodnost,« pove vodja projekta Marija Demšar. »Točno na rojstni dan muzeja, 27. avgusta, bomo na gradu pripravili veliko praznovanje, ga posvetili druženju, hkrati pa za teden dni široko odprli vrata muzejskih zbirk. Proti koncu leta bo sledil zbornik, v katerem bomo sodelovali vsi kustosi muzeja.«

Preteklost za prihodnost

»Seveda je obletnica odlična priložnost, da se ozremo nazaj, ob tem damo vedeti, kje smo sedaj, in začrtamo smernice za naprej. V tem smislu sva z Marijo zasnovali tudi koncept razstave. Spomnimo se na začetke našega muzeja, posebnost pa je v tem, da odstiramo tudi tančice, ki jih muzeji še danes zelo skrbno skrivajo, na primer kako celotna muzejska ekipa pride do realizacije take razstave,« koncept razstave pojasnjuje kustosinja razstave Biljana Ristić.

Tako so najprej predstavljene zbirateljske zasnove posameznikov, ki so imeli odnos do zbiranja lepih stvari, od očeta in sina Strahla, Janeza Veiderja do dveh razstav, ki sta bili še pred ustanovitvijo Profesorskega ceha, Muzejskega društva in pobude za muzej, ki jo je občina sprejela z odprtimi rokami. »Fascinanten je podatek, da so tik pred vojno bili ljudje, ki so imeli misli tudi pri naši preteklosti in kako jo ohraniti. Naj dodam, da se je večina predmetov, dokumentov, fotografij …, ki so jih nabrali pred vojno, ohranila,« razmišlja Ristićeva. V oči nam padeta pisalni stroj in očala Pavleta Blaznika, na neki način očeta Muzejskega društva. Spoznavamo pomen prvih zbirk, cehovsko skrinjo iz Mestne hiše, lisico iz bogate prirodoslovne zbirke, ki je začela nastajati v Puštalskem gradu … Z različnimi predmeti opozarjajo na zbirke, ki so v Loškem muzeju. Ne spremljamo le desetletij razvoja muzeja, ampak tudi nabiranja predmetov in njegovo krepitev s strokovnim kadrom. Predstavljene so tako imenovane dislocirane enote muzeja, nekatere od njih so se razvile v samostojne muzeje.

Posebno mesto je namenjeno Loškim razgledom, ki so pomembna stalnica pri predstavljanju loške dediščine, na drugi strani pa je kotiček posvečen tudi muzejski izdajateljski dejavnosti. Ko zaokrožimo po razstavi, se v zaključku srečamo tudi s fotografskimi spomini na številne dogodke, ki jih pripravljajo v Loškem muzeju, in seveda s številnimi idejami, ki jih še ima aktualna ekipa sodelavcev.

Razstava nas tokrat poboža v različnih odtenkih rožnate, pa ne zato, ker sta jo pripravili muzealki, ampak: »Barva izhaja iz našega logotipa, gre za različne odtenke, lahko bi rekli škofovsko rdeče,« pove Rističeva, Demšarjeva pa doda: »Barvo smo razvili od nežnih začetkov pred ustanovitvijo muzeja do barve naše sedanjosti, ki se stopnjuje z našo vizijo prihodnosti. Ta je ''fuksija rožnata'', saj imamo še in še idej.«