Upokojeni novinarji tokrat po Poljanski dolini

Upokojeni slovenski novinarji so si za junijski izlet po naši deželici izbrali Poljansko dolino.

Poljane – Vodenje je prevzel domačin Janez Čadež, nekdanji direktor RTV Slovenija, danes pa upokojeni novinar, ki si rad vzame čas za druženje s kolegi. Janez je vso pot pripovedoval o svojih Poljancih, o njih značilni pojoči govorici, o vplivu meje, ki je tu pustila italijanske in nemške priimke. Najbolj zgovorno o tem pričajo pokopališča. Ko se peljemo pod sv. Volbenkom, prelepo cerkvico z dvema zvonikoma s slikami starih dveh Šubicev, Janeza in Alojza, steče beseda o pisatelju Ivanu Tavčarju, ki je bil doma sredi Poljan, pri Kosmu; dvorec Visoko, kjer je kasneje živel, pa je kupil. In Janez ni pozabil omeniti tudi najbolj sposobnih gospodarstvenikov doline. V Poljanah imajo Stanonikovi kar dve tovarni, v prvi so delali motorje, na Hotavljah pa so Jezerškovi mizarji daleč poznani mojstri za zahtevne izdelave zavitih stopnic. Od tod so odlični kovači Krmeljevi, orodjarji Jerebovi iz Sovodnja, mlekarji in sirarji iz Gorenje vasi, čevljarji Alpine v Žireh, odlični gostinci in turistične kmetije, čipkarice, nabiralci zdravilnih zelišč, gob, borovnic in malin. Dolina skorajda ne pozna brezposelnosti. Nasprotno, išče ljudi, ustvarjalne delavce.

Na Rupnikovi liniji

V Žireh sta nas čakala burek in kavica, v Ambasadi pa tudi nekdanji vidni gorenjski in slovenski politik Viktor Žakelj. Popeljal nas je na pot, kjer je včasih tekla italijanska meja s kraljevino Jugoslavijo. Od tu smo se pa podali na Rupnikovo linijo, vojaško cesto s številnimi bunkerji in utrdbami, ki naj bi tedanjo Jugoslavijo vsaj s te strani ubranili pred napadom italijanske vojske. Ogledali smo si eno največjih utrdb linije, slemensko podzemno utrdbo Goli vrh v Žirovskem vrhu. Dolga je dvesto metrov, s silno visokimi oboki in stranskimi hodniki po petdeset metrov. V vojnem času bi bilo to lahko zaklonišče za vso Poljansko dolino. Utrdbe je gradilo okrog šestdeset tisoč ljudi. Nikoli niso bile resnično uporabljene. No, v enem od stranskih krakov Golega vrha so si Poljanci uredili balinišče, v drugem pa mali muzej. Spotoma smo šli še do vhoda v Rudnik Žirovski vrh. Lepo urejena okolica. Vse pridobivanje urana je prikazano tudi z velikimi fotografijami na panojih. Danes je rudnik še vedno v fazi zapiranja in vse kaže, da bo še nekaj časa tako.

V Marmorju in pri Pustotniku

No, potem smo šli pa na lepše, bi lahko rekli: v Marmor Hotavlje, kjer izdelujejo plošče za lepe kamnite mize, kopalnice, stopnišča, tlake, police in podobno. Od nekdaj temu koncu Hotavelj pravijo Pod rudo. Leta 1721 je bilo neko prelomno leto, ko so začeli grebsti za kamnom in ga klesati. Zdaj vse te drugačne, močne barve kamna dobijo od drugod: iz Afrike, Azije, Arabije, s severa Skandinavije, iz Rusije. Že pred štirimi desetletji se je nekdanji direktor Marmorja Lovričkov Lojz sam podal v svet pogledat za novimi barvami kamnov. Pogledali smo še v jamo in stene, kjer delavci Marmorja še vedno režejo domači kamen, nato pa smo zapustili Hotavlje in odšli še do Pustotnikove sirarne v Gorenjo vas. Nazadnje sem bila tu, ko je gospodinja Žuža opremljala svoj prvi delovni prostor za izdelavo sirov in ni mogla verjeti, da so naše sanitarne inšpekcije tako zahtevne. Hočejo ploščice do stropa, v Švici, kjer se je učila te obrti, je bilo pa vse v gorskem mahu in vse je bilo v redu. Seveda je storila, kot so zahtevali, in že od daleč se vidi, kako dobro so gospodarili vsa ta leta. Velik nov hlev za najmanj 35 krav, veliko gospodarsko poslopje. Prodajalna sirov je prostorna, vsa v steklu in belem. Pokusili smo sire. Odlični so. Pri prodajnem pultu je hitro nastala gneča, nam pa se je mudilo naprej.

O Šubičevi freski in poljanski vstaji

Hitro smo bili pod obokanimi stropi starega Vidma. Včasih smo se otroci kopali v Sori in s kolov, zabitih na robu brega, skakali na glavo v vodo. Janez Čadež je ob tem opozoril na čistost Poljanske Sore, na ovinke reke, kjer je voda globoka in se lahko še zdaj brez skrbi skače v vodo. Po kosilu smo se še malo zadržali pod Šubičevo fresko, posvečeno poljanski vstaji decembra 1941, ko so po prvem nemškem napadu in požigu Narigarjeve domačije v Bukovem Vrhu Poljanci množično odšli v gozdove in so partizani porušili več mostov po dolini, da so onemogočili izselitev družin. Borci Prešernove brigade so 22. oktobra 1944. leta razstrelili cerkev sredi Poljan, kjer so si sovražniki naredili mitralješko gnezdo, cerkev pa uporabljali za skladišče orožja. Tu danes stoji spomenik 165 padlim borcem za svobodo.

Na informativnem panoju Poljanci obveščajo, da so uredili novo pohodno pot iz Poljan na Blegoš. Prav te dni, ob stoti obletnici prvega izida Visoške kronike, bodo zaigrali nekaj odlomkov iz romana na zunanjem odru pri dvorcu Visoko, in to v poljanskem narečju. Veliko se bo dogajalo ta mesec po dolini vse do Žirov. Med drugim bo tudi koncert orgličarjev. Žirovci pa posebej vabijo na Žirovsko noč 22. junija.