Stoletnica Visoške kronike

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 18. junij 2019 / 15:34

Ko je Ivan Tavčar pred stotimi leti objavil Visoško kroniko, je slovenska literatura dobila enega najboljših romanov, Poljanska dolina pa svojo osrednjo zgodbo. O moči in aktualnosti te zgodbe pričata tudi obe gledališki uprizoritvi ob njeni stoletnici, prvo so pripravili v SNG Drama v Ljubljani, drugo pa v Tavčarjevih rojstnih Poljanah …

Poljane nad Škofjo Loko so bile skozi stoletja središče Poljanske doline, ki je po Poljanah dobila tudi svoje ime. V 20. stoletju so se razmerja med največjimi kraji v dolini povsem spremenila. Upravno središče doline se je iz Poljan premaknilo v Gorenjo vas, gospodarsko pa v Žiri. Toda: če bi se vprašali, kje je simbolno središče doline, katera je njena najmočnejša zgodba, bi z odgovorom ne bili v zadregi. To je še vedno Visoška kronika. Tavčar ji je v romanu s tem naslovom dal klasično podobo, zgodba pa se nadaljuje. V zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja je visoškemu dvorcu kazalo bolj slabo, v zadnjih letih ga sedanja lastnica Občina Gorenja vas - Poljane spet oživlja. Upam si zatrditi, da je visoški dvorec z okolico še vedno krajinsko, arhitekturno in mitološko središče doline, njen osrednji simbol. Po naravni danosti ima takšno vlogo naš Blegoš, po tistem, kar je skupaj z naravo ustvaril človek, pa lahko prvenstvo zaupamo Visokemu.

V tej uvodni ugotovitvi se najbrž strinjamo. V nadaljevanju pa skušajmo prikazati, da visoška zgodba ni samo lepa, je tudi aktualna. Kot tako jo v pogovoru ob njeni stoletnici razkriva tudi literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik. Iz njega navajam nekaj poudarkov. Moje vprašanje je bilo: Visoška kronika se dogaja v 17. stoletju, ko so v Evropi še preganjali čarovnice, predvsem pa protestante, v konfliktu med slednjimi in katoliki je izbruhnila in osrednjo Evropo hudo izmučila tridesetletna vojna … Današnja Evropa se zdi povsem drugačna, a če pomislimo, da namesto čarovnic preganjajo migrante in da bi bile v primeru razpada Evropske unije vojne tudi v Evropi spet mogoče, se stoletne razdalje skrčijo. Da ne govorimo o tem, da se »nravstveno« nismo prav nič spremenili, še vedno so med nami Polikarpi, Izidorji, Juriji, Agate in drugi … Visoška kronika torej ni zanimiva le za literarno zgodovino, lahko je tudi aktualna? Profesor odgovarja, kakor sledi: »Življenje se danes spreminja tako zelo in tako hitro, da zaklinjanja, kako se zgodovina ponavlja, kako je učiteljica življenja in kako se je treba le držati ustaljenih navad, da bi se nam dobro izšlo, niso več prepričljiva. Postavljeni smo pred nova civilizacijska vprašanja in odgovore moramo iskati na novo, stari preizkušeni vzorci obnašanja ne veljajo več. Seveda pa je dobro imeti pred očmi paleto strategij, ki so skupnost doslej ohranjale pri življenju, in jih preizkušati ob novih izzivih. Književnost je nekakšen laboratorij za testiranje alternativnih socialnih modelov in véliki teksti, kot je Visoška kronika, so shramba modelov obnašanja, ki skupnosti še kdaj utegnejo priti prav. Kljub časovni odmaknjenosti dogajanja nas Visoška kronika spominja na današnji čas. Roman preigrava možne drže Slovencev v razmerju do ekonomsko učinkovitejših in uspešnejših nemških priseljencev, prav kakor se danes sprašujemo, kako se odzvati na politično, ekonomsko, kulturno in jezikovno hegemonijo angleško govorečega sveta. Tavčar je leta 1919 dopovedoval rojakom, da bodo preživeli, če se bodo zgledovali pri Nemcih in od njih prevzeli, kar je dobrega. Svoje protagoniste Polikarpa, Jurija in Izidorja je poročil z Nemkami Barbaro, Agato in Margareto, da ''ne bodo imele nemških otrok''. Z načrtom sprejema in ''udomačitve'' tujega namesto preganjanja vsega tujega se je navezal na Prešernov recept iz Krsta pri Savici: Slovenci morajo ohraniti odprtost za spremembe, ki prihajajo iz širnega sveta, če hočejo biti enakopravni del tega sveta …«

Zanimiva je tudi primerjava freisinškega škofa Janeza Frančiška in sedanjega papeža Frančiška. Ob Tavčarjevem škofu sem pomislil na papeža in njegovo naporno razmerje s konservativci in »vraževerci« v današnji Cerkvi in v svetu nasploh … »Tavčarjev škof in današnji papež sta si res nekam podobna! Zelo čudno je, da je Tavčar kot slovenski liberalski prvak, ki se je celo življenje po časopisih mikastil s klerikalci, vlogo prosvetljene pameti v romanu naklonil katoliškemu škofu. Nekateri so v tem videli Tavčarjev odpad od liberalizma na stara leta in vrnitev h katolištvu, vendar to ne bo držalo: Tavčar nikoli ni odpadel ne od osebne katoliške vernosti ne od liberalskega političnega prepričanja, liberalci so bili tedaj povečini pač verni ljudje. Mogoče pa je bil prosvetljeni škof Janez Frančišek Tavčarjev prispevek k spravi med strankarsko sprtimi Slovenci.«

Namesto sklepa naj na kratko povzamem vsebino visoških Snovanj. Temu uvodniku sledi zgoraj citirani pogovor. Na sredini je tudi to pot »galerija« in v njej cela vrsta podob. Tri različne upodobitve Agate med ježo prašiča ter izbrane podobe iz ljubljanske in poljanske uprizoritve Visoške kronike. In po tem še en intervju. Za aktualno objavo sem priredil zapis pogovora iz leta 1920 – med Izidorjem Cankarjem kot spraševalcem in Ivanom Tavčarjem kot intervjuvancem. Na zadnji strani pa še zapis o poljanski predstavi v poljanščini. Vse skupaj vzemite kot poklon Gorenjskega glasa Visoški kroniki.