Hitro na kolo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 18. junij 2019 / 15:43

Gotovo je vsem znana situacija, ko imate na razpolago urico ali dve časa in bi se podali na kolo, brez načrtovanja in poizvedovanja. Tedaj se običajno vozimo po ustaljenih poteh. Prepričana sem, da ima prav vsak kolesar nekaj takšnih »svojih« poti, ki jih lahko prevozi miže. Ko grem jaz hitro na kolo, grem najpogosteje v Preddvor, pod Storžič. Od doma po brdski obvoznici v Čadovlje, potem pa v Bašelj. Od tam se spustim v Mače, mimo nekih travnikov do strelišča v Preddvoru, do jezera in mimo Brega ali Olševka domov. Vedno izbiram najmanj prometne ceste, kar jih poznam in jih lahko izberem. Starejša ko sem, bolj mi je to pomembno. Hrup, promet, avtomobili in tovornjaki me zelo motijo. Pod Storžičem je mir, rada imam razgiban teren, kar pomeni, da je fino, če je malo klanca.

Druga hitra kolesarska pot je na Možjanco, od tam na Štefanjo Goro. Spustiš se v Cerklje in nazaj domov. Lahko se podam na drugo stran Krvavca, na Apno in Šenturško Goro. Potem prideš v Sidraž in zaokrožiš krog na Tunjice ali v Kamnik in mimo Zaloga čez Vašco domov. »Downhilla«, spusta po gozdu, ne obvladujem in niti nimam takšnega kolesa. Dolgo časa sem imela sama s seboj precej opraviti, da sem sprejela realnost, da je to sodoben šport in se ljudje poslužujejo tovrstne rekreacije. Če bomo tem kolesarjem nudili proge in poligone, se bodo vozili tam, sicer se bodo vozili povsod. Torej sem za novodobno kolesarjenje preveč staromodna, prestara in prestrahopetna. Jaz sem bolj kolesar popotnik kot rekreativec. Ne merim kilometrov niti hitrosti, rada grem z zmernim tempom, predvsem pa na poti rada opazujem vasi, polja, travnike, žito, ki raste, poslušam ptice in uživam v razgledih. Temu primerne so tudi izbire poti. Čim bolj ob robu vasi, lahko so makadamske ali gozdne poti, da so le čim manj prometne.

Naslednja pot, ki jo rada uberem je Cerkljanska varianta. Peljem se v Grad, potem pa mimo Pšate v Poženik, na Cerkljansko Dobravo in v Tunjice. Mogoče še v Kamnik ali pa že prej zavijem v Komendo. Domov se vračam mimo Zaloga in Pšenične Police. Bojda kolesarji v svojem žargonu tej poti rečejo Belgija. JV Belgija, kjer je pogorje Ardenov, je razgibana, morda podobna tej pokrajini ... Ali kaj vem, zakaj so jo tako poimenovali. To so hitre kolesarske poti. Če grem na škofjeloško ali proti zgornji Gorenjski, mi to vzame več časa, razen tega se izogibam poti čez Kranj. Povsod so kolesarske poti, jaz pa se tako rada vozim mimo polj, ob gozdovih in travnikih. Moti me hrup avtoceste ali letališča, ne maram semaforjev in prometnih cest. Kadar imam na razpolago ves dan, se z avtom zapeljem do nekega izhodišča, potem pa od tam naprej. To pa je moja izbira za urico ali dve. Govorim, kot da se vozim sama, v resnici pa se skoraj vedno voziva skupaj z Janezom. In ne boste verjeli, na poti pogosto srečava koga izmed vas, dragi bralci …