Duh časa po Sterletu

V Galeriji Miha Maleš v Kamniku so v sredo odprli razstavo likovnih del Dušana Sterleta z naslovom Pod drobnogledom časa. Izjemen obisk da vedeti, da gre za zelo priljubljenega kamniškega slikarja.

Kamnik – V Galeriji Miha Maleš, ki deluje v okviru Medobčinskega muzeja Kamnik, je bilo v četrtek zelo živahno. Na razstavo domačina, ta čas zagotovo najbolj prepoznavnega kamniškega slikarja Dušana Sterleta, je prišlo veliko ljudi. »Dušan je Kamničan, ki razmišlja s svojo glavo in vedno znova opozarja na anomalije, ki se dogajajo v družbi,« je o prepoznavnem kamniškem umetniku in kulturniku v nagovoru dejal župan Matej Slapar: »Njegove slike krasijo marsikateri kamniški dom in podjetje.«

Na razstavi je na ogled več kot sedemdeset del iz bogatega Sterletovega opusa. Na ogled so tako velika platna iz njegovega zgodnjega obdobja kot njegove likovne impresija na aktualni prostor in čas novega tisočletja. »Mislim, da se nihče izmed nas razen njegovih ožjih kolegov in družine ne zaveda, kako širok je njegov opus, zaradi česar je bilo težko izbrati dela, ki bi Dušanovo slikarstvo orisala kolikor toliko dobro. V ospredje sem tako postavila človeka, figuro, ki je stalnica v njegovem ustvarjanju, temu se posveča tudi v svojem razmišljanju – o človeku, o dobrem in slabem v njem, o odnosih, o odmevih bivanja,« je povedala kustosinja razstave, umetnostna zgodovinarka Saša Bučan, o njegovem likovnem svetu pa nam je pripovedoval Dušan Sterle.

Kako ste iz svojega bogatega likovnega opusa odbrali dela, ki jih vidimo na tej obsežni razstavi, na ogled je namreč več kot sedemdeset del?

»Dolgo časa sem bil v dilemi, naj razstavim ali ne. Na srečo je bila kustosinja Saša Bučan dovolj vztrajna, spodbujali pa so me tudi domači, naj vendarle predstavim svoja dela, da imam kaj pokazati. Šla sva v moj depo in skupaj pripravila izbor del, ki so danes tu na ogled. Mislim, da je izbor dober, izognila pa sva se nekaterim še bolj provokativnim, lahko bi celo rekel motivno grobim slikam, ki so direktna kritika družbe in odslikava stanja duha časa, v katerem živimo. Mogoče bodo predstavljene kdaj drugič.«

Po nekaj uvodnih platnih iz vašega zgodnjega obdobja sedemdesetih let prejšnjega stoletja v prehodu pravzaprav vstopimo v vaš atelje, tu so miza in na njej barve, čopiči, knjige, na stolu delovna halja in po stenah slike različnih motivov, formatov in tehnik ...

»To je moj inkubator, valilnica, v njem se vse dogaja, zato je postavitev del tako raznolika. S tem nisem želel opozarjati na svoj likovni razvoj, nasprotno – skozi slike predstavljam svoja različna gledanja na umetnost, ne le v idejnem, ampak tudi tehnološkem smislu. Rad eksperimentiram, raziskujem, zanimiva mi je vsaka pika, črta, lisa ... Umetnost je zapletena in raznolika, kar jo tudi žene naprej.

Na umetnost pa gledam tudi z druge plati, ne le, da je vse lepo in krasno. Pokazati je treba tudi drugo plat življenja, tisto, ki nas na neki način ugonablja, nas tlači. Pred tako umetnostjo običajno bežimo, ker se bojimo resnice.«

Likovnost ali zgodba, ki jo kot angažiran umetnik vedno znova želite povedati?

»Likovni teoretiki, analitiki, kustosi pravijo, da umetnik ustvarja iz sebe, pri tem pa pozabljajo na to, kaj gre v umetnika. Ob tem se pojavijo določena občutja, nekaj, kar doživljaš, kar te prizadene. Poglejte, kaj vse se v svetu dogaja. V civiliziranem svetu 21. stoletja se dogajajo stvari, ki se ne bi smele. Zato ob svoji siceršnji likovnosti pripovedujem tudi zgodbe.«

Predstavljate tudi zaokrožene cikle, kot je ta z lutko. »Modele« srečujemo tudi po razstavi ...

»Sam sem izdelal te lutke. Že od malega sem vedno želel nekaj animirati, premikati in so mi bile zelo blizu lutke. Na stara leta so se ti občutki vrnili. Iz štirih lutk sem želel narediti animacijo, a mi je za to potem, povedano iskreno, zmanjkalo volje. Namesto animacije sem jih potem začel slikati.«

Kot zaokrožen cikel, čeprav imamo občutek, da je v večnem nastajanju, prav tako deluje serija slik v osrednjem prostoru.

»To so razni izseki iz življenja, od ''šlogaric'' do ljudi na ulici, na sprehodu, med pogovorom, stoječih ob ograji … Bučanova je bila kar pogumna, da je ta dela postavila v dveh vrstah.«

Ali na slikah lahko prepoznamo tudi Kamničane, znane ljudi ali pa sosede, naključne obraze?

»V razstavljeni seriji ne, imam pa serijo kakih 150 portretov Kamničanov, ki sem jih naslikal ali narisal že pred leti. Slikal sem jih po Kamniku, marsikoga pa sem tudi vprašal, ali bi imel uro časa, da bi prišel k meni v atelje. Večina je bila za to, od klošarja do župana, župnik pa je odklonil.«

To potrjuje, da veljate za zelo delavnega slikarja ...

»Lahko bi temu tako rekel. Od mladih let sem bil delaven, do upokojitve sem bil oblikovalec pri časopisu Delo. Sicer pa je likovno ustvarjanje zame kot nekakšna zasvojenost. Kot poln balon, ki mora počiti, ali ko se kaj nabere v človeku, mora to iti ven, da se bolje počutiš, da ti je lažje. Sicer manj govorim in več razmišljam, predvsem pa je likovni jezik tisti, s katerim se najbolje izražam. Če dva, tri dni ne delam, sem nervozen, tečen. Žena takrat točno ve, kaj mi manjka. Takrat grem v atelje. Najraje delam proti večeru, ko se dan nekako umiri.«

Ko se sprehodite po razstavi ...

»... sem zadovoljen, da je izpadla tako, kot je. Seveda pa bi rad še veliko naredil, če mi bo le zdravje dopuščalo. Še se razvijam in enkrat želim priti do konca, če se v umetnosti temu sploh lahko tako reče. Še vedno me zanimajo tako figure in realizem kot abstrakcija. V mislih imam nove monotipije, ki bi jih rad povezal z okoljem, s svetom, v katerem živimo.«