Konec šole

Še dober mesec in učenci ter dijaki bodo zaključili letnik. Ali lahko starši še kaj naredimo tik pred koncem? Seveda. Kot vedno. Pri otroku nima nihče takšne moči kot starši. Še posebno tam, kjer so ocene bolj podobne športni napovedi. Tam nas otroci čakajo, da bomo končno pristopili k njim, se najprej sami notranje umirili in jim pomagali. Dobro je vedeti, da si vsak otrok želi biti uspešen v šoli. Ni nikakršnega razloga, da si otrok ne bi želel dobrih ocen in uspehov v šoli. Mi jim moramo le ustvariti pogoje, da bodo izrazili svoje talente.

Posebno v zadnji triadi osnove šole in v srednji šoli otroci s slabimi ocenami, vragolijami, izostanki, včasih celo bolezenskimi znaki na tako skrivnosten način opozarjajo nase. V tem obdobju (puberteta) se močno poveča vloga očeta v družini. Ne vedno, vendar zelo pogosto se otrok popolnoma spremeni, ko se v reševanje šolskih problemov vključi oče. Na ta način otrok kliče svojega očeta, naj ga že enkrat končno sliši in se mu več in predvsem drugače posveti. Ni treba storiti veliko. Najprej si vzemimo čas in se začnimo bolj zanimati za njegovo snov v šoli. Kaj ste jemali pri geografiji? Kje si z matematiko? Kdaj pišete slovenščino? Ali ste se že učili o taboru v Vižmarjih? Prinesi mi malo svoj zvezek za slovenščino. Zanimajo me časi pri angleščini – pokaži mi, kje imaš to napisano v zvezku in kje v delovnem zvezku ... V resnici snov ni pomembna za očeta. To je stvar otroka in on se bo moral to sam naučiti. Njemu je to popolnoma jasno. Bolj je pomembno, da preko zanimanja za snov oče začne vzpostavljati dodaten stik s svojim otrokom. To bo otroka pomirilo in mu omogočilo lažje učenje. Vsak otrok si želi stika z umirjenim staršem. Bomo pa naredili veliko napako, če bomo otroka zaradi slabih ocen in drugih spodrsljajev začeli kregati, sramotiti in mu pripovedovati, da iz njega nikoli ne bo nič. Zato verjemimo v svoje otroke in si vzemimo čas zanje.

Stik otrok–starš pa se ne gradi preko šole. Tam je samo kontrola našega, starševskega dela. Stik se naredi že precej prej, je pa res, da ga lahko vsak dan izboljšujemo. Lažje si bomo vzeli čas za svojega otroka in njegovo šolo, če si prikličemo v zavest, da nas otroci želijo in nas potrebujejo. Temu se ne morejo odpovedati.

Še najbolj pa bomo svojim šolnikom pomagali, če bomo starši zagotovili mirno vzdušje v družini: da slišimo drug drugega, da prepiri niso prepovedani, vendar jih sproti rešujemo, da se pri kosilu pogovarjamo, da znamo vnesti nekaj humorja v domačo hišo, da se ve, kdo postavlja pravila, da je šola odgovornost otrok, kot je odgovornost staršev, da spoštujemo svoje otroke in vanje verjamemo, da si priznamo strahove pred izpiti, da se znamo veseliti, ko je čas za to … Otroci vedno odigravajo ta družinska vzdušja. Odgovorno je biti starš.