Praznovanja

Vsi smo jih deležni, enkrat smo v vlogi gosta, drugič gostitelja.

Pri nas praznovanja priredimo doma. Hrano nam pripeljejo gostinci, sladice in vse drugo pripravimo sami. Pri vsem je najtežje pripraviti prostor. Idealno je, če je vreme lepo in smo lahko zunaj. Tedaj se vsi strinjamo, da je najlepše doma. Vedno pa ni tako in tedaj je treba pripraviti hišo. Uredili smo že garažo, ob tokratnem praznovanju smo bili pripravljeni na praznovanje po celi hiši. Večinoma so ljudje radi doma. Ko so bili otroci majhni, je z njimi najlažje doma, ko so veliki, so tudi radi doma, ker je bolj sproščeno. Zelo lepo je bilo gledati bratrance in sestrične, ki so metali žogo na koš, igrali na inštrumente, kar tako mimogrede se je kdo malo ulegel. Pač, moraš biti pripravljen hišo in svoje prostore odpreti in jih dati na razpolago drugim. To včasih ni najlažje.

Tokrat smo praznovali birmo najmlajših dveh. Ker je bila vremenska napoved slaba, smo se pripravili za praznovanje po hiši. Ljudje mi rečejo, saj imaš otroke in ti bodo pomagali. Otroci so zelo malo časa doma, imajo gasilsko tekmovanje, gredo na poroko, imajo treninge in tekme, so na folklori, povsod so prisotni, doma še najmanj. Ko jaz že teden dni pred slovesnostjo pišem listek, kaj bomo pekli v katerem dnevu v tednu, kdaj bomo pospravljali okolico in kdaj po hiši, se mi vsi smejijo. Ko otroci pospravijo prvič in je treba delo ponoviti in se to zgodi še nekajkrat in potem delo dokončno uredim sama, sem od tega utrujena. Še bolj psihično kot fizično. Med nakupi srečamo znance in se malo potožimo drug drugemu. Tudi pri njih ni nič drugače. Ženske priganjamo in kažemo s prstom, ostali pa nekako sledijo. Vse je treba nadzirati, preveriti, spodbujati, na koncu pa še pohvaliti. Sitna in zoprna sem jaz, vendar tako se delo premika v smeri opravljenega. Ko smo pospravili celo hišo, sem se počutila, kot da bi imeli pri hiši pleskarja. Potem pa je treba speči še vse sladice in torte. Zakaj delamo vse sami (same)? Ne vem, ker smo tako navajeni, ker sem tako zahtevna, ker sem prepričana, da se je za osebno praznovanje treba potruditi, kolikor vložiš, toliko dobiš … Torej birma in vsa priprava in potem dogodek. V nagovoru je škof poudaril, da je dobro delo, krepostno življenje in poštenost vedno poplačano in nekje ostane, rezultira. Naj se trudimo za osebno vero, ki ni nikoli končana zgodba. Ljudje in institucije nas lahko razočarajo, osebna izkušnja pa ostane in to je edino, kar res šteje. Naj bomo krepostni, trdni v prepričanjih in zgledu.

Tako smo preživeli še en družinski praznik. V soboto zvečer me prešine misel, da je to pravzaprav zadnje praznovanje, kjer sem imela jaz ali midva vajeti organizacije v svojih rokah. Pri vseh drugih slovesnostih bodo organizatorji otroci sami, jaz bom naredila le tisto, kar mi bodo rekli. Janez se mi malo smeji in pravi, da bo le res tako in boš znala stopiti stran.