Staro povezuje z novim

Kamničanka Lucija Perko že več kot polovico življenja živi v tujini. Najprej se je kot oblikovalka izobraževala v Italiji, zdaj pa že dvanajsto leto živi in dela na Tajskem. Delati s Tajci zna biti živčna vojna, priznava, a jo ohranjanje tradicionalnih tehnik oblikovanja nakita in dediščine toliko bolj pritegne.

Štiridesetletna Lucija Perko letos spomladi ob obisku rodnega Kamnika ni bila najbolj navdušena nad hladnim vremenom, saj priznava, da jo pod Alpami že tako vedno znova zebe. Kako tudi ne, saj že več kot desetletje živi in dela na Tajskem. Tja jo je pot popeljala bolj kot ne po naključju, čez meje pa se je odločno začela ozirati že v času študija arhitekture. Sprva se je odpravila v Firence, saj se je želela bolj usmeriti v študij oblikovanja notranjih prostorov – in tam ostala deset let. Dokončala je študij notranjega oblikovanja na zasebni šoli, opravila magisterij na smeri industrijskega oblikovanja, našla delo na tem področju, nekje vmes spoznala svojega moža, nato pa z obema rokama pograbila priložnost, da se odpravi v Azijo poučevat na izpostavo italijanske zasebne oblikovalske šole. In tako je pristala v Bangkoku, glavnem mestu Tajske. Kmalu se ji je v novem domu pridružil mož, rodili sta se jima dve hčerki in družinica v Aziji zdaj živi že dvanajsto leto.

Njena poslovna pot je zelo zanimiva. »Poleg poučevanja sem odprla svoj studio, kjer izdelujemo ročno narejen srebrni nakit. Naša delavnica je na severu Tajske, saj so naši mojstri srebrarji pripadniki ljudstva Karen, ki živijo ob meji z Burmo, in izdelujejo srebro po starih tehnikah. Naš dizajn se prilagaja njihovim metodam dela. Nakit pravzaprav ni nekaj, kar bi me kot oblikovalko najbolj zanimalo, bolj me zanima sam proces ohranjanja tradicionalnih tehnik in dediščine, ki se povsod po svetu izgubljajo. Na tem področju sem delala že diplomsko in magistrsko nalogo in od nekdaj me je zanimalo, kako bi dizajn lahko pripomogel pri ohranjanju nekega znanja, kako bi se dalo staro povezati z novim. Po naključju sem prišla v stik z izdelovalci srebra, po natančnejšem ogledu njihovih metod in izdelkov me je prešinilo, kako unikatno je karensko srebro in kako začuda so izdelki dostikrat dolgočasni, že od nekdaj isti, in se mi je zdelo, da je v tem priložnost za oblikovalski poseg. In tako me je zaneslo v nakit, vedno pa imamo še sto idej, kako bi širili proizvodnjo tudi na druga področja – svilo, keramiko, les, papir …« pravi.

In kako je delati, poslovati s Tajci? »Delati s Tajci zna biti živčna vojna, saj imajo povsem drugačen način komuniciranja. Ni razburjenja in ni povzdigovanja glasu in bognedaj, da bi se kdaj na koga odprto razjezil, s tem končaš vse odnose in nočejo več sodelovati s tabo. Vse to se sicer super sliši, v resnici pa seveda ni vse vedno tako. Naučiti sem se morala začeti brati med vrsticami in razumeti, kdaj 'ja' pomeni 'ja' in kdaj 'ne', saj 'ne' nekako sploh ne obstaja. Azijci so pač drugače vzgojeni in se obnašajo po nekih drugih pravilih in družbenih pričakovanjih. To smo jasno videli, ko sta šli hčerki v tajsko šolo. Ker nam tajska šolska diktatura ni preveč dišala, smo ju na koncu prepisali v waldorfsko šolo.« 

Povedala nam je še, da so se morali na Tajskem dodobra navaditi na vročino in vlago in da je tamkajšnje življenje pestro, slikovito, po svoje lažje, po svoje pa tudi težje kot pri nas. »Kar se tiče vsakdanjika, je verjetno največja razlika to, da razen izjemoma ni treba kuhati; hrana je namreč osrednji element tajske kulture, vse je na voljo ob vseh urah, in ja, človek se razvadi. Predvsem pa se tu nikomur ne mudi,« nam je še povedala in priznala, da najbolj pogreša češnje in breskve, slovenski kruh in našo naravo ter muzeje in razstave, saj evropska kultura v svetu nima primerjave.

Z družino (doma vsakodnevno govorijo štiri jezike – slovensko, italijansko, tajsko in angleško) v Kamnik pride vsako leto v marcu in aprilu, ko so na Tajskem šolske počitnice. Pa bodo na Tajskem tudi ostali? »Za zdaj ostajamo tu, vendar ne izključujem možnosti, da se vrnemo. V tej deželi se stvari lahko tudi čez noč zamenjajo, s tem mislim predvsem na politično situacijo. V zadnjih letim smo videli blazno zaostrovanje pravil glede dovoljenja za bivanje, Tajska se vsekakor malo zapira pred tujci v tem pogledu in na vse kriplje ščiti vse, kar je tajsko – ravno obratno kot Slovenija, kjer se vse po vrsti prodaja v tuje roke,« še zaključi.