Splav

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 09:59

To je tema, o kateri se prepirajo učeni in preprosti ljudje, politiki, zagovorniki ženskega telesa, branilci pravic še nerojenega otroka. Mnenja se krešejo med teologi in filozofi, liberalci in konservativci, ljubitelji svobodne spolnosti, svoje pa povedo še reklamacije neustrezne zaščite pred nezaželeno nosečnostjo. Skratka to je tema, ki vedno razburka javnost, razprave so vroče, argumentirane, pogosto pa popolnoma ideološke. In kot je pogosto v takšnih družbenih razpravah, je bistvo skrito očem javnosti. Bistvo je tudi skrito poštenim namenom razprav in žal pogosto prevlada glasnost nad argumenti.

Namenoma se v tem prispevku ne bomo opredeljevali za ali proti splavu niti se ne spuščamo v filozofsko razpravo. Kaj je bistvo pri splavu? Otrok in žena, ki nosi pod srcem novo življenje. Seveda je pomemben tudi moški, ki je zaplodil novo življenje. Ob vseh vročekrvnih razpravah največkrat pozabljamo na žensko, ki naredi ali mora narediti splav. In moramo biti tudi zelo konkretni. Pisec kolumne ne izhaja iz teorije, temveč iz zgodb, ki jih pripovedujejo ženske. Vsaka ženska naredi splav zaradi hude stiske, ki jo je prinesla nezaželena nosečnost – ali jo je moški zapustil oziroma bi jo zapustil, ali nima ekonomskih možnosti, ali ima že otroke in si ne želi novega, ali je premlada, ali kariera … Nisem še slišal, da bi se katera ženska z lahkoto odpravila delat splav. Slišim pa zelo pogosto, kako ženske kasneje, tudi mnogo kasneje, trpijo zaradi tega dejanja. Tisto, česar v razpravah ne slišimo, je ravno trpljenje, ki ga nosijo s seboj te žene. V tem trpljenju je strahotna krivda, ki ne izgine. Včasih se umakne, vendar se kot noč prikrade in duši, grozi, tišči in pritiska k tlom. Zraven je še žalost, ki ohromi te ženske v veselju. Celo ob veselju, ko gledajo lastne odraščajoče ali odrasle otroke, se prikrade žalost. In vztraja. Skupek krivde in žalosti ubija žene, ki se nikakor ne morejo otresti groze. Nikoli ne smemo – niti nimamo pravice – teh žena obsojati. One same nosijo velikansko breme. Kako se ga rešiti? Včasih je to neznosno.

Morda je še najtežje, ker same sebi ne morejo odpustiti. Vsi so jim odpustili, celo bog, če vanj verujejo. In kljub temu same sebi ne morejo pomagati. Opravičujejo se zaradi takratnih razmer, stanovanja, denarja, moškega, nespametnega spolnega odnosa, službe, izmučenosti ... Ne morejo same sebi odpustiti. Del rešitve je zagotovo v tem, da se ženske nehajo samoobtoževati. Dejanje je bilo storjeno v drugačnih okoliščinah, kot so danes, ko se nanje valijo gmote krivde in žalosti. Zelo pogosto pa tem ženskam pomaga upanje, da to še nerojeno bitje živi neko svoje življenje in da jim je še nerojeno bitje odpustilo dejanje. Največji učinek razbremenitve je ponovni stik s tem bitjem na duhovnem nivoju. Takrat ni mogoče ustaviti solz sreče, žalosti in razbremenitve.