Delo z nadarjenimi učenci v osnovni šoli

Za boljšo šolo (18)

Leta 1999 je naša osnovna šola dobila dokument Koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci, leto za tem pa še podroben načrt (operacionalizacija koncepta), kako uvajati in izvajati program dela z nadarjenimi in kdo v šoli je zadolžen za posamezne naloge. Najbolj odgovorne osebe za izvajanje programa so ravnatelji, ki morajo po šolah imenovati koordinatorje za delo z nadarjenimi, poskrbeti za kakovostno izobraževanje strokovnih delavcev, da bodo znali delati z nadarjenimi, informirati starše in širše okolje ter cilje in naloge programa vnesti tako v razvojni načrt šole kot vsakoletni delovni načrt šole – v njem naj bo razvidna predvsem letna ponudba programov za nadarjene. Izredno pomembno vlogo pri delu z nadarjenimi igra tudi šolska svetovalna služba in otrokov razrednik.

V prvem triletju devetletke poteka delo z nadarjenimi učenci predvsem v okviru pouka, in sicer tako, da učitelji uporabljajo različne oblike notranje diferenciacije in individualizacije – pouk prilagajajo individualnim značilnostim in sposobnostim posameznih otrok. Učenci naj bi dobivali v šoli in za domače delo zahtevnejše naloge od drugih, ne pa dodatnih. Pomembna priložnost za drugačno delo z nadarjenimi je v šoli organiziran dodatni pouk, so dnevi dejavnosti in interesne dejavnosti. Tudi v drugem triletju je še vedno najpomembnejša notranja diferenciacija pouka pri vseh predmetih, obiskovanje dodatnega pouka, obogatitveni programi, raziskovalni tabori, kreativne delavnice. Nadarjeni učenci nimajo radi, da jim učitelji nalagajo dodatna dela in dodatne programe, z veseljem pa rešujejo drugačne, miselno in ustvarjalno zahtevnejše naloge in zadolžitve. Da bi se nadarjeni učenci razvijali v celovite, humane in empatične osebnosti, bi jih morale šole nujno vključevati tudi v programe za razvijanje socialnih spretnosti in programe za osebni in socialni razvoj. V zadnjem triletju je pri delu z nadarjenimi še vedno najbolj pomembna t. i. notranja diferenciacija in individualiziran pouk. Ker se ti učenci v tem obdobju odločajo tudi za tekmovanja v znanju, in to na več predmetnih področjih, so zelo obremenjeni z dodatnim učenjem večinoma že srednješolske ali celo univerzitetne snovi. Srebrna in zlata priznanja na tekmovanjih prinesejo namreč točke pri kandidiranju za Zoisovo štipendijo. Zaradi vseh teh obremenitev se nadarjeni učenci radi izognejo individualnim programom, ki jih je zanje pripravila šola, da bi z njim ob rednem pouku razvijali neko svojo specifično nadarjenost. Ker se pa v šolah ne bi smelo staviti samo na znanje in intelektualne dosežke, je ves čas treba misliti tudi na to, da se ti otroci vključijo v šolske ali zunajšolske programe za razvijanje osebnostnih lastnosti in socialno-komunikacijskih spretnosti.

Pri delu z nadarjenimi je tako ves čas šolanja na prvem mestu in najpomembnejša notranja diferenciacija in individualizacija pouka. Zato bi morali v šolah skrbno in sistematično izobraževati učitelje in jih opremiti s potrebnimi učnimi gradivi za individualno delo z učenci. Poleg tega je treba preveriti, ali naša šola v resnici zmore in ima pogoje, da skrbi za razvoj vseh devetih vrst nadarjenosti: učno, voditeljsko, telesno-gibalno, tehnično, literarno, dramsko, glasbeno, likovno in filmsko. Premislimo, koliko tovrstnih izbirnih predmetov in krožkov v resnici deluje v naših šolah?