Središče mojega bitja

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 08:49

Pisali smo o podzavesti, kjer se shranjujejo vsi naši neprijetni pripetljaji. Koristno se je zavedati, da se v nas shranjuje vse, kar doživimo – hudo in dobro. Običajno si podzavest predstavljamo kot nekaj temačnega. Res je tudi, da so prva srečanja s svojimi potlačenimi vsebinami nerazumljiva, drugačna, pogosto obnemimo. Dejstvo pa je, da je to del nas.

Še mnogo bolj pa je pomembno, da ima podzavest svoje središče. Poimenujmo to podpodzavest. Zakaj takšno ime? Ker je nemogoče, da bi bil jaz le produkt potlačenih, zamolčanih, neizgovorjenih hudih dogodkov. V središču mene ni samo grdo, ni samo trpljenje, niso samo težki spomini. V samem jedru mene leži neizmerna in neopisljiva Dobrota, Ljubezen, Svetloba, Toplina, Moč, Veselje, Lepota in Mir. Namenoma uporabljamo velike začetnice, ker moje bistvo mene in moje tegobe močno presega. Z veliko začetnico samo simbolično pokažemo veliko spoštovanje. S temi vsebinami ali stanji se ukvarjajo in jih poučujejo vse religije tega sveta. V krščanstvu temu rečemo Rajski vrt. Vse življenje hrepenimo po stiku s tem notranjim delom sebe. Zelo očitno o tem pripovedujejo umirajoči. Ni pa nam treba čakati na zadnje ure življenja. Prej smo lahko v stiku z Biserom, ki je v nas – zato nam je dan. Stalno nas spremlja in nam je na razpolago. Pravzaprav moje Jedro ni moja last, mi je pa vedno na razpolago v neizmernih količinah. Iz njega črpam moč in vanj lahko prenesem, vržem, spustim svoja težka čutenja. Stik, ne samo zavedanje, stik s svojim resničnim, božanskim izvorom nas ne pusti ravnodušnih. Prevzame nas in nam da moč radosti, ki zmanjša vsakdanje tegobe. Dejansko spoznamo, da je trpljenje človeka del celote in žal pogosto nujno za vstop v Lepoto. Soočenje, ali vsaj bežno srečanje, nam vzame besede in poveča čudenje. Ljudje govorijo o čudno beli svetlobi, modrini, ki se je priplazila, in da je zelo prijetno biti z njo, nekateri začnejo z njo neverbalno komunicirati, spet tretji se začnejo sprehajati po čudno lepi naravi in povedo, da niso sami, hkrati pa ne znajo opisati prisotnosti nekoga ali nečesa. Tisto, kar je ob njih, ni moški niti ni ženska, je samo neizmerno Dobro …

V našem notranjem svetu (podzavest) kot v našem najglobljem bistvu ni matematične logike. Zato opisujemo, vidimo, slišimo ali vzpostavljamo stik z notranjim človekom preko simbolov. Svet, ki nam ni viden vsak trenutek, vendar je v nas, je tako zelo drugačen, da ga lahko zaslutimo le preko simbolne govorice. To si izoblikuje vsak človek sam. Izkušnje (moje in mojega dela) pa kažejo, da bomo najbolj zagotovo prišli do skritih globin sebe (lepih in manj lepih) preko našega telesa. Naše telo je nezmotljiv spomin (podzavest) in hkrati hranilec spomina na neizmeren Biser, ki je v vsakem človeku. Imejmo zelo zelo radi svoje telo. To je sveti prostor mene.