Spomladanske nagajivosti

Leipzig spomladi. Zdaj, ko na tratici pred hišo že cvetijo trobentice, je to spomin, ki me vedno spravi v dobro voljo.

Sedela sem v Kleine Fleischergasse 4, v Mali mesarski ulici št. 4, kjer je bila v petnadstropni hiši ena prvih leipziških kavarn Arabska Coffe Baum. Od leta 1694, po nekaterih virih od 1711, v njej strežejo kavo. V njej so se shajali veliki glasbeniki nemške romantike, posebno Schumannu je bila pri srcu. Navdajalo me je veliko pričakovanje, da bom dobila opojno črno tekočino, a vraga, bila je »švoh«, peklensko draga, kakor se za slavno dobro preurejeno zgodovinsko relikvijo spodobi, za nameček pa je pri sosednji mizi sedel kokošnjak dam, ki so se bliskale od zlata in perl, lasuljastih frizur in govorile druga čez drugo v vreščečih tonih, kot bi bile te kokodajsnice v disku.

Natakar mi je ljubeznivo ponudil knjižico s podrobno zgodovino Arabischer Coffe Baum, ko je videl, da prelistavam Jesti in piti z Gothejem in ponatis znamenite kuharice Susanne Egerin iz leta 1706, ki sem ju kupila za spominek. Ko sem plačevala, mi je zelo vljudno rekel, da ne smem oditi iz Leipziga, preden ne obiščem še Auerbachove kleti, kjer je tudi Goethejeva soba. Nasul mi je toliko drobnarij, da bi bil lahko dober turistični vodič.

Auerbachova klet, še en leipziški zgodovinsko-pivsko-kulinarični oblizek, me je impresionirala. Resnični Fuast je klet res obiskal 1525. Ta znamenitost Leipziga meri 1300 kvadratnih metrov in je imela veliko vzponov pa tudi padcev. Seveda sem si rezervirala mizo v Goethejevi sobi in na njej takoj prebrala listek, da se slehernik tu lahko počuti kakor Goethe. Dobra' finta'. Seveda so mi ponudili tudi Goethejevo vino … Kolikor vem, še vedno zvezda klasične književnosti ni imel vinogradov. Tudi tu so mi postregli z anekdoto:

Ko se je Goethe odpravljal na potovanje v Italijo, so mu prijatelji in znanci naročevali, kaj naj jim prinese. Želje so bile majhni umetniški predmeti in celo beneški nakit. Ko se je Goethe končno vrnil s poti, je nekatere osrečil s spominki, nekateri pa so razočarani ostali praznih rok. Ko so mu očitali, da je pozabil nanje, se je Goethe elegantno izgovoril: »Ko sem se vozil z gondolo po Canalu Grande, sem imel na kolenih lističe z željami. Zapihal je veter in nekateri so pristali v vodi.« Vrstili so se očitki, da so mu nekateri lističi ostali. »Seveda. Ostali so vsi tisti lističi, ki so jih prijatelji obtežili z zlatniki, še preden sem se odpravil na pot.«

In preden so mi prinesli 'zrezek v vinu po Goethjevo', se je znašla pred mano še paša za oči:

Spomladanska solata

Za 4 osebe potrebujemo: 1 zavitek motovilca, 1 zavitek rukvice ali različnih listnatih solat, sol, poper, ščep sveže naribanega ingverja, oljčno olje, beli balzamični kis in žličko limetinega soka, trobentice in vijolice.

Listnato solato in motovilec operemo, a ne namakamo. Očiščeno solato odcedimo in osušimo. V skledici zmešamo olje, kis, limetin sok, sol, poper in ingver, prelijemo po solati in potresemo s cvetovi.