Moje življenje je moja revolucija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. marec 2019 / 17:23

»Ko sem se zadnjič oglasil na temle mestu, sem bil na moč elegičen. Skorajda hrepeneče sem razpredal o dobrih starih časih, ko smo bili polni vitalne energije in smo optimistično zrli v prihodnost. Končal sem z obljubo, da bom zapisal tudi besedo, dve o novodobnem fenomenu lastništva na Slovenskem … Slovenska naivnost in prostodušnost sta neverjetni. Vlada je najprej izpustila duha iz steklenice, ko je prišla na dan s predlogom zakona o denacionalizaciji. Temeljna razloga za ta zakon naj bi bila dva. Prvič, popravljanje starih krivic, in drugič, popolna sprememba lastninske in s tem politične moči v Sloveniji. Prvi razlog je čisto navadno in ceneno sprenevedanje, kajti ko bi bila vlada v resnici hotela popravljati stare krivice, bi morala najprej razčistiti problem preteklih političnih procesov in preganjanj. Priseganje na pravičništvo zgolj pri lastnini, ko v večini primerov stanja nikakor ni mogoče vrniti za petdeset let nazaj, je demagogija. (Poseben posladek je vračanje 35.000 hektarov zemlje in gozdov Cerkvi, s čimer se bo Slovenija kot prva evropska država delno vrnila v fevdalizem. Pri tem se dodatno čudim vodstvu katoliške cerkve, da se javno ne odreče temu nerodnemu snubljenju novih oblastnikov.) Bo že bolj držal drugi razlog. Načrt vlade je preprost: kakih deset odstotkov prebivalcev Slovenije naj bi si prilastilo veliko večino ekonomske moči, s tem pa bi imela vlada pokrito tudi dovolj močno politično zaledje. Nihče pa noče jasno povedati, da je vse to skupaj račun brez krčmarja. Nekateri bodo resda dobili svojo nekdanjo lastnino ali dediščino povrnjeno, velikanska večina pa se bo lepo obrisala pod nosom, kajti za izpeljavo takega megalomanskega projekta ni ne tehničnih možnosti ne denarja. In smo tako pri denarju, kjer se vse začne in konča. Kot je znano, so najslabši tisti zakoni, ki jih ni mogoče uresničiti. To so vedeli že stari Grki. Pač pa je oblast z obljubami o silnih denarjih, ki da si jih bodo razdelili nekdanji lastniki, vsi državljani, vsi delavci, upokojenci in tako naprej, spodbudila neverjetno plimo nerealnih pričakovanj. Pohlep postaja prvo gonilo pri nas, o delu pa še komajda kdo razmišlja.«

Gornje besede ne bi bile nič posebnega, če bi bile napisane zdaj. A so bile objavljene že 11. oktobra 1991, ko se večini od nas še sanjalo ni, kaj se dogaja v anatomiji takratne oblasti in kaj vse nas še čaka. Pronicljivi publicist, pesnik in politik Jaša Zlobec (1951–2011) pa je sindrom pohlepa diagnosticiral že takrat …