
Trumpov paradoks
Beseda paradoks označuje stanje, ko pride nekaj v protislovje s samim seboj in postane vsaj na videz nesmiselno. Nekaj takega se dogaja tudi predsedniku Trumpu: bolj ko je protisloven in z vsemi v nasprotju, bolje se drži …
Pričevanje Trumpovega odvetnika
Zadnji izkaz Trumpovega paradoksa je bil še posebej izrazit. Doma je opozicija, najbrž ne naključno, izvedla nov napad proti predsedniku ravno v času, ko se je v Hanoju drugič sestal s severnokorejskim diktatorjem Kimom. Nekdanji odvetnik ameriškega predsednika Michael Cohen je na odprtem zaslišanju pred kongresom izrekel proti svojemu nekdanjemu delodajalcu hude obtožbe. Navedimo jih le nekaj. »Sram me je, da sem pomagal prikrivati nezakonito ravnanje gospoda Trumpa in nisem poslušal vesti. Odboru sem izročil več dokumentov, med drugim kopijo čeka gospoda Trumpa. Dal mi ga je po izvolitvi kot povračilo za denar, ki sem ga dal pornografski igralki za molk med kampanjo.« Trumpa je njegov nekdanji odvetnik v uvodni izjavi označil za rasista, prevaranta in lažnivca: »Trump je rasist. Država je videla, kako snubi bele rasiste in nestrpneže. Slišali ste ga, kako revne države imenuje 'usrane luknje'. Ko sva se peljala skozi revni del Chicaga, je dejal, da lahko tako živijo le temnopolti. Dejal mi je, da temnopolti ne bodo nikoli volili zanj, ker so preneumni.« Poanta odvetnikovih obtožb pa je v trditvi, da je Trump lagal namerno, ker sploh ni pričakoval, da bo zmagal na volitvah. Zanj je bila predsedniška kampanja le projekt utrjevanja njegove blagovne znamke in priložnost za dodatno bogatenje. Cohen: »Ko sem leta 2007 sprejel službo pri Trumpu, si nisem mogel niti zamisliti, da bo nekega dne kandidiral za predsednika, sprožil kampanjo na temelju sovraštva in nestrpnosti in celo zmagal. Obžalujem dan, ko sem mu rekel da, ter vso pomoč in podporo, ki sem mu ju nudil.« Predvsem pa: »Trump ni kandidiral, da naredi Ameriko spet veliko, ampak da naredi spet veliko svojo poslovno znamko. Pogosto je dejal, da bo ta kampanja največja reklama v politični zgodovini.« Cohen je obžaloval tudi dejstvo, da je o predsednikovih ženskih aferah lagal Melaniji Trump. »Laganje prvi dami je ena izmed stvari, ki jih najbolj obžalujem. Je prijazna oseba, ki jo zelo spoštujem. Tega si ni zaslužila.« Cohen je odboru za vladni nadzor v predstavniškem doma kongresa (v katerem imajo večino demokrati) predložil tudi materialne dokaze, med drugim ček, s katerim mu je Trump povrnil denar za plačilo Danielsovi (porno igralki Stormy Daniels, s katero je imel svoj čas razmerje). Trump svojemu nekdanjemu pajdašu seveda ni ostal dolžan. Odgovoril je na svoj najljubši način, na Twitterju, iz Hanoja je tvitnil: »Michael Cohen je bil eden številnih mojih odvetnikov, ki so me (žal) zastopali. Imel je tudi druge stranke. Državno vrhovno sodišče ga je razrešilo zaradi laži in goljufij. Naredil je slabe stvari, ki niso povezane s Trumpom. Laže, da bi si skrajšal zaporno kazen.« Republikanci so med zaslišanjem demokratom očitali, da so pripeljali človeka, ki je obsojen zaradi laganja kongresu. Zvezno sodišče v New Yorku je namreč Cohena decembra obsodilo na tri leta zapora, ker je kršil zakon o financiranju volilne kampanje, utajil davke in lagal v ameriškem kongresu … Ja, tudi to je Amerika. Paradoksalna. (Vir: MMC RTV SLO)
Protest hrvaških novinarjev
Ugrabili ste medije, novinarstva ne damo! Tak je naziv protesta, ki ga organizira Hrvaško novinarsko društvo. Na vlado je naslovilo več zahtev. Te so: 1. ustavitev zlorabe tožb kot sredstva pritiska na novinarje; 2. zakonska zaščita novinarjev, ki javno opozorijo na pritiske nanje; 3. depolitizacija Sveta za elektronske medije; 4. razrešitev vodstva HRT-ja in takojšnja sprememba zakona o javni televiziji; 5. uresničitev Zakona o medijih in statuta medijev, lokalnim mogotcem preprečiti uzurpacije medijev; 6. najti in soditi je treba tistim, ki so napadali novinarje (od leta 2014 je bilo prijavljenih kar 18 fizičnih napadov na novinarje in več kot 50 groženj); 7. uvedba javne podpore za kakovostno novinarstvo (več kot 200 novinarjev je namreč v zadnjih desetih letih ostalo brez službe, največ po tem, ko so oblasti pred tremi leti ustavile javno finančno podporo neprofitnim medijem).
Postfašizem
»Žal mi je za današnje rodove, ki ne morejo več živeti tako, kot smo mi. V družbi je bil to čas razcveta in upanja – Beatli, popart, nova književnost, Kennedyjev vzpon … Nato pa je oblast spet prevzel fašizem. In v fašističnem svetu živimo še zdaj.« Tako je prepričan Alberto Manguel (1948), pisatelj kanadsko-argentinskega rodu, do lani direktor slavne argentinske narodne knjižnice, ki jo je od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja dvajset let vodil veliki postmodernist Jorge Luis Borges.