Nad požar z zračnim gašenjem

Arhitekt inovator Andrej Čufer je prepričan, da je nov sistem zračnega gašenja, ki uporablja zrak z nižjim odstotkom kisika, za predore primernejši od obstoječih sistemov gašenja z uporabo vode.

Zgoša – Zadnji požari skladišč Mercatorja v Ljubljani in Kemisa na Vrhniki, v garaži trgovskega centra Qlandia v Kranju in v Splošni bolnišnici Jesenice dokazujejo potrebo po boljši tehnologiji požarne zaščite, ki bi omogočala lažjo evakuacijo, zmanjšala dimno, vodno in požarno škodo ter omogočila varno delo gasilcem, pravi strokovnjak za požarno varnost Andrej Čufer z Zgoše, ki predlaga nov sistem zračnega gašenja. Zračno gašenje bi bilo, je prepričan Čufer, kot nalašč predvsem za predore, podzemne železnice, večstanovanjske stavbe, hotele, bolnišnice, skladišča, industrijo … Z njim požar omejimo, omogočimo varnejšo evakuacijo, zmanjšamo onesnaženje okolja in zelo izboljšamo pogoje za delo gasilcev.

Zrak, ki ga vdihujemo, vsebuje približno 78 odstotkov dušika in 21 odstotkov kisika. Sistem za zračno gašenje pa uporablja zrak z nižjim odstotkom kisika (16 odstotkov), ki človeku še vedno omogoča dihanje (takšen odstotek ga namreč izdihnemo), a zaduši plamene, pojasnjuje Čufer. Sistem je bil prvotno razvit za prilagoditev predorov in podzemnih garaž novim požarnim izzivom, ki jih prinašajo električna vozila. Ko bo namreč na trg prišla nova generacija kondenzatorjev ter natrijevih in kalijevih baterij, bomo zaradi njih prisiljeni opustiti gašenje z vodo, napoveduje.

»Novi sistem zračnega gašenja je izboljšanje obstoječega vodnega hidrantnega omrežja. V bistvu uporablja enake cevi kot hidrantno in vodovodno omrežje, a drugačen medij za gašenje. Zrak z zmanjšanim odstotkom kisika je idealno sredstvo za gašenje, saj ga za razliko od vode, ki ni primerna za gašenje olja, bencina, lahkih kovin, električnih kablov, kemikalij, računalnikov in druge elektronike, lahko uporabljamo za gašenje vseh vrst materialov,« razlaga Čufer in dodaja, da so metodo gašenja z nižjim odstotkom kisika tradicionalno uporabljali v premogovnikih, podmornicah, prostorih za računalniške strežnike in v letalstvu.

Čufer je prepričan, da je sistem zračnega gašenja zelo primeren tudi za oba karavanška predora – cestni in železniški, ki ga tudi nameravajo v naslednjih letih obnoviti. »V železniških predorih danes ne poznamo nobenega gašenja, ob požarih ste odvisni le od gasilcev, ki pa po tirih ne morejo niti približno zapeljati svojih vozil, kaj šele da bi vstopali v dim. Podobno je pri cestnih predorih nad 500 metrov dolžine, ki sicer imajo hidrante, a so zopet namenjeni gasilcem. Sistem zračnega gašenja je tako neke vrste preddelo, da se delo gasilcev sploh lahko začne. Z njim namreč razredčimo zrak do te mere, da plamen ugasne in ne prihaja do nenadzorovanega širjenja požara. Šestnajst odstotkov kisika v zraku pa še vedno zadošča, da ljudje normalno zapustijo požarno cono v predoru, ki je dolga 75 ali sto metrov. Zdaj se dogaja, da se ob požarih predor hitro zadimi, kar vpliva na izgubo orientacije v predoru, ob vdihavanju dima pa človek lahko hitro izgubi zavest ali pa ga vsaj sili k nenehnemu kašlju,« še pove Čufer, ki poudarja, da gašenje z zrakom ne povzroča škode zaradi gasilne vode, zmanjšuje pa tudi škodo zaradi dima in vročine.