Bojevnica za zgled

»Vlade, ki se ne odzivajo na podnebne spremembe, so zločinske.« Tako pravi islandski režiser Benedikt Erlingsson. V svojem filmu z naslovom Bojevnica pa pokaže, kako se lahko ekološkim grožnjam upre pogumna posameznica …

Ekološka protislovja

Film Bojevnica je zmagal na lanskem Liffu, zdaj pa ga prikazujejo v Art kino mreži. Uvaja ga tale napovednik: »Petdesetletna Halla, energična in neodvisna ženska, živi dvojno življenje. Priljubljena vodja pevskega zbora je skrivaj namreč strastna okoljevarstvena aktivistka. Halla, ki jo mediji poznajo le pod vzdevkom »ženska z gore«, povsem sama bije vojno proti lokalni industriji aluminija. A ravno ko se pripravlja na svojo najdrznejšo operacijo, prejme pismo, ki spremeni vse …« Kogar je zgodba zamikala, naj si jo gre pogledat. Mi pa prisluhnemo režiserju, ki govori o islandskem in globalnem kontekstu tega filma. Njegova osrednja tema je okoljevarstveni aktivizem. Anonimno bojevnico, ki se loti gospodarske sabotaže, začnejo v medijih po hitrem postopku primerjati z Andersom Breivikom in Al Kaido. »Točno to. Zakaj okoljevarstveniki tako hitro obveljajo za sovražnike države? Prišel sem do sklepa, da je v našem sistemu šibka točka: velike interesne skupine imajo neomejen dostop do države in zdi se, da je politike, državne uslužbence in državo v imenu teh zasebnih interesov silno lahko zmanipulirati. Temu se reče korupcija, je pa seveda univerzalno. Šibka točka demokratičnega sistema je v tem, da denar z lahkoto manipulira oblast ? oblast, ki bi po definiciji morala delovati v javno dobro. Točno to se dogaja pri okoljevarstvenih prizadevanjih. Ampak občinstvo je vse bolj ozaveščeno, počasi ugotavlja, da gre za tragičen paradoks, ki ga moramo odpraviti. Nad glavami imamo namreč apokaliptično, bližajočo se senco, okoljske spremembe. Vlade, ki se na to ne odzivajo, so zločinske, izgubijo vso avtoriteto in legitimnost. V resnici je nevarno, kadar ne reagirajo – poveča se verjetnost, da se bodo 'običajni' ljudje radikalizirali. Saj vidite razmere v Ameriki.« Bojevnica razbija tudi stereotip, ki ga ima preostali svet v zvezi s Skandinavijo, češ da so te države naprednejše, ko gre za okoljevarstvena vprašanja. »Mogoče smo imeli dober branding, ampak dejstvo je, da imamo na Islandiji tri tovarne aluminija. To pomeni, da se močno naslanjamo na izkoriščanje hidroenergije – 90 odstotkov zelene električne energije, ki jo tako proizvedemo, gre v proizvodnjo aluminija. Islandci imamo s svojo industrijo aluminija največji ogljični odtis na prebivalca na svetu. In to dežela, ki ima ogromno hidroenergije in termoenergije! Čeprav imamo vsi zelene avtomobile, v ozračje naprdimo 16 ton ogljikovega dioksida per capita, medtem ko se drugi Evropejci vrtijo okrog 6 ali 9 ton. Ampak tovarn aluminija in turizma, ki so krivi za te realne številke, statistika sploh ne upošteva. Čudaški sistem mednarodnih kvot narekuje, da je treba industrijo izvzeti iz enačbe. Okrog teh številk je veliko birokratskega šušmarjenja. Aluminij je seveda okoljsko zelena kovina, ker je lahek; a njegova proizvodnja je izredno obremenilna za okolje. Zločin je proizvajati aluminij s pomočjo nafte in premoga, ker je to neverjetno potrošno početje. Verjetno bi se dalo argumentirati, da bi morala zdaj Islandija postaviti še par jezov, poplaviti svoja višavja in proizvajati aluminij za preostanek sveta. Morda bo v prihodnosti res tako. Trenutno pa je proizvodnja aluminija tako potrošna, da prerašča v simbol naše potrošne kapitalistične družbe. Za ogromno ceno okolju proizvajamo to neverjetno dragoceno kovino, potem pa jo zapravljamo, kot da ne bo jutrišnjega dne! Aluminijaste pločevinke, vojaška oprema, vse mogoče. Toliko, kolikor Islandci proizvedemo v enem letu, v enem velikem ameriškem mestu pomečejo v smeti v obliki pločevink …« In tako naprej v tem slogu, odličen intervju, še boljši film. (Vir: intervju Ane Jurc, MMC RTV SLO)

Država brez ozemlja

»Dejstvo je, da se obraz IS-ja /Islamske države/ spreminja, zateka se v ilegalo in tam gradi mreže, ki so del globalne organizacijske strukture.« Tako je nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen na varnostni konferenci v Münchnu komentirala dejstvo, da je ozemlje IS v Iraku in Siriji sicer zasedeno, njeni borci pa so se razpršili po svetu in še vedno predstavljajo veliko varnostno grožnjo.

Duhovnost podeželja

»Vsi smo živali, ki tako kot druge vrste izhajamo s podeželja. Odkar živimo v mestih, postajamo bolj bedasti, ne pametnejši. Vsa ta tisočletja smo preživeli zaradi svoje duhovnosti, povezave s podeželjem.« Tako je prepričan Sebastiao Salgado (1944), eden najbolj priznanih svetovnih fotografov. Danes prevladujoči urbani intelektualci se z njegovo trditvijo najbrž ne bi strinjali …