Lepa Vida kot simbol hrepenenja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 8. februar 2019 / 08:54

V ponedeljek smo si v Prešernovem gledališču ogledali predpremiero dokumentarnega filma Lepa Vida ali film o hrepenenju, ki sta ga podpisala Kranjčana – scenaristka Nuša Ekar in režiser Božo Grlj. O lepi Vidi kot mitu o nesmrtnem simbolu hrepenenja od ljudskega izročila do vrhunskih literarnih mojstrovin.

Dokumentarni film Lepa Vida ali film o hrepenenju, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija govori o poti lepe Vide od ljudskega izročila do vrhunske literarne umetnine, hkrati pa tudi o poti samega človeka, saj lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi, iz katere so v različnih obdobjih zgodovine slovenske književnosti črpala velika slovenska umetniška imena.

Prve javne projekcije filma, ki ste si ga sicer lahko ogledali v torek zvečer na 1. programu TV Slovenija, se je v skoraj polni dvorani Prešernovega gledališča udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, med gosti je bil minister za kohezijo Iztok Purič, novi varuh človekovih pravic Peter Svetina, kranjski župan Matjaž Rakovec … in številni Kranjčani, redni sopotniki kulture in umetnosti v gorenjski prestolnici. Mnogi so se odzvali tudi zato, ker sta film posnela Kranjčana, življenjska sopotnika Nuša Ekar in Božo Grlj, prva kot scenaristka filma, drugi v vlogi režiserja.

»Že v času študija na Filozofski fakulteti sem proučevala arhetipskost ženskih likov v dramatiki Rudija Šeliga in takrat sem se prvič, lahko bi rekla zares, srečala z lepo Vido. Kasneje sem odkrivala še dela, povezana z mitom lepe Vide drugih avtorjev, in to me je navdihnilo, da sem začela razmišljati o dokumentarnem filmu. Porajalo se mi je vprašanje, zakaj je bil motiv lepe Vide deležen tolikšne pozornosti v slovenski literaturi.«

Motiv lepe Vide navdih za literate

Ljudska pesem o lepi Vidi naj bi nastala med 9. in 11. stoletjem, ko so Mavri iz Španije, Sicilije in severne Afrike napadali jadranska obalna mesta. Sicer obstaja več tipov tega motiva, ki so se razvijali v kasnejših stoletjih. V filmu izvemo, da je motiv postal aktualen s Prešernovo predelavo. Namreč, v času romantike je bilo zbiranje ljudskega gradiva pomembno vodilo, saj je odsevalo narodovo identiteto. Lepa Vida se je tako znašla tudi v pesniškem svetu Franceta Prešerna, ki je leta 1832 v Kranjski čbelici objavil pesem Od lepe Vide. Takrat je ta ljudska balada vstopila tudi v svet umetniške besede in je navdihnila še mnoge literate. Danes poznamo več kot sedemdeset literarnih obdelav tega motiva v različnih literarnih zvrsteh. Lepa Vida je naslov zadnje drame Ivana Cankarja, dve pesnitvi ji je posvetil Edvard Kocbek, v pesmih so jo uporabili Cvetko Golar, Oton Zupančič, Igo Gruden, Alojz Gradnik, tu so Miško Kranjec, Boris Pahor, Rudi Šeligo in mnogi drugi.

Ekarjeva motiv lepe Vide osvetljuje skozi filozofski, literarni in sociološki vidik. Kot pojasnjevalci pogledov na lepo Vido kot arhetipa hrepenenja, ki je tako zelo značilen za Slovence, v filmu tako spregovorijo strokovnjaki z različnih področij: literarna zgodovinarka ddr. Irena Avsenik Nabergoj, sociolog dr. Igor Škamperle, literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Tine Hribar, gledališka režiserja Mile Korun in Sebastijan Horvat ter astrofizičarka dr. Andreja Gomboc. V filmu nastopa tudi ljudska pevka Bogdana Herman.

Film so posneli na različnih lokacijah v Kranju, ki je tudi Šeligovo mesto, in sicer v Prešernovi hiši, kanjonu Kokre, Prešernovem gledališču, obmorske motive so našli na Krku, snemali so v zapuščeni vasi Slapnik na Primorskem, še preden jo je odkrila angleška BBC, ki bo tam snemala resničnostni šov.

Zapuščene hiše kot asociacija odhajanja

»Simbolnih pomenov ne moreš vizualizirati s konkretno sliko, zato poiščeš asociacije na to,« o lokacijah in sliki, s katero je v filmu podložen govor, pove režiser Božo Grlj. »Večkrat sem šel skozi scenarij, veliko sva se pogovarjala z Nušo, brala o tematiki hrepenenja in odhajanja od doma in tako prišla do določenih asociacij. V vseh zgodovinskih obdobjih so ljudje odhajali zaradi različnih razlogov in prav tako je danes. Vsem odhajanjem pa je skupno to, da gre najprej za hrepenenje po odhodu, kasneje pa hrepenenje po vrnitvi. Na vse to so me spominjale zapuščene hiše na Krasu, porušene cerkvice ob morju, propadli stari čolni.« Film odlikuje odlična fotografija, direktor fotografije je Jure Nemec, montažer Martin Kastelic, Miha Vardjan je oblikoval glasbeno podobo.

Od snemanja do konca filmske montaže je preteklo približno pol leta, snemalnih dni pa je bilo za dober mesec, seveda pa je film od prvotne ideje, uvrstitve v program do izdelave sinopsisa in dodatnih raziskav nastajal vsaj leto in pol. »Film govori o hrepenenju, ki ga vsak človek najde v sebi, kot govori Mile Korun, kako v hrepenenju po svobodi odletijo žerjavi, iz česar izhaja dr. Janko Kos. Vsak ima v sebi žerjava. Ne gre o hrepenenju po materialnem, ampak o hrepenenju, ki dela človeka za človeka. Ali kot govori dr. Igor Škamperle: o hrepenenju kot nekakšnem motorju življenja,« pove Nuša Ekar, na vprašanje, kaj je državljanom Slovenije v tem času in prostoru lepa Vida, po čem hrepenimo, pa dodaja: »Ne gledam na kolektivni značaj hrepenenja, ampak na človeka kot posameznika. Eno je sicer, da ima na primer vsak evropski človek v sebi klic domotožja, da se boji za svojo deželico, ampak v filmu je pomembno to, da gre za človeka. To je zgodba o človeku in njegovem hrepenenju.«