Ne le ideja, skladba je tudi trdo delo

Skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog Damijan Močnik je za svoj ustvarjalni opus in delo z mladimi prejel srebrno plaketo JSKD. Njegove skladbe prepevajo zbori po vsem svetu, na Škofijski klasični gimnaziji, kjer je dirigent ter umetniški vodja glasbenih dejavnosti, so doslej vzgojili že več kot 1700 pevcev.

Nagrajeni ste bili za svoj skladateljski opus, dirigentsko in posledično tudi pedagoško delo z mladimi. Vam je po tem, ko se že več kot polovico življenja profesionalno ukvarjate z glasbo, katero od področij vašega delovanja bližje od drugega?

»Če bi se odločal intimno, je ustvarjanje zagotovo na prvem mestu. Težko pa v nadaljevanju presojam med pedagoškim in dirigentskim delom, saj se obe področji močno prepletata. Lahko rečem, da vse moje dejavnosti med seboj vplivajo ena na drugo. Zdi se mi, da je zato tudi moje ustvarjanje drugačno, saj sem stalno vpet v prakso, v odnose na relaciji skladatelj–dirigent–izvajalci. Seveda tudi obratno moje ustvarjanje stalno vpliva na delo v razredu ali pri vodenju zborov. Vsa področja določajo moj glasbeni kredo.«

Dobršen del ustvarjalnega življenja pišete za znane izvajalce. Vam to ne omejuje ustvarjalne svobode?

»Niti ne. Svobode mi ne jemlje tudi zato, ker sem prepričan, da mora skladatelj mojega kova svojo izpoved vedno postavljati v neki okvir. Tudi če izvajalci včasih težko izvedejo, kar napišem, se vseeno potrudijo tudi preko svojih zmožnosti in maksimalno realizirajo moje ideje. Ko sem pisal skladbe za dirigentko Heleno Fojkar Zupančič, bodisi za Dekliški pevski zbor sv. Stanislava na naši gimnaziji ali pa njen Zbor sv. Nikolaja Litija, smo bili velikokrat 'na limitu', ko je zbor komaj še zmogel zapeti, saj sem svojo ustvarjalno ostrino napel do konca, a smo vselej našli skupni jezik.«

Vaša ustvarjalna ljubezen so daljše vokalno-instrumentalne skladbe ...

»Kakih deset se jih je nabralo: dva oratorija, več kantat, tri daljše maše in lani še mladinska opera Všeč si mi. Na oder smo jo prvič postavili 6. decembra v Cankarjevem domu in jo do 14. januarja izvedli osemnajstkrat, ogledalo pa si jo je več kot osem tisoč ljudi.«

Kašen je poleg obvladovanja 'glasbene matematike' vaš kredo pri pisanju kompozicij za različne izvajalce?

»Skladatelj mora odlično obvladati vse vrste kompozicijskih tehnik in potem je glasba lahko sredstvo za izražanje njegove intime. V tem skušam tudi sam do sebe biti brezkompromisen. Idejam različne glasbene načine iščem toliko časa, da v mojem glasbenem svetu vse deluje, kot je treba. Držim se maksime, ki jo je nekoč izrekel Richard Strauss, da sta prva dva takta od Boga, ostalo pa je sad trdega dela skladatelja. To pomeni, da ni dovolj le osnovna ideja, pomembno je, kako jo potem razviješ.«

Tudi tako bogato razvejana zborovska dejavnost, kot jo gojitev na Škofijski klasični gimnaziji, kjer ste umetniški vodja zborov in učite glasbeni pouk, je v svetu prava redkost. Tako imenovana zborovska piramida, kot jo imate v Šentvidu, je prej značilna za glasbene konservatorije kot gimnazije ...

»Maksima Škofijske klasične gimnazije je celostna vzgoja človeka, pri čemer seveda veliko vlogo igra umetnost, v prvi vrsti glasba. Tako želimo, da se čim več dijakov v prvem letniku aktivno ukvarja z glasbo, zato jih večina prepeva v zboru – fantovskem ali dekliškem. Tisti, ki jih še naprej zanima prepevanje v zboru, se ponovno na podlagi avdicije lahko vključijo v tri zbore: (Z)mešani zbor, v katerem okrog 120 pevcev poje odlomke iz muzikalov, gospel, džez in pop, ter dva komorna zbora – Dekliški in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava, ki ga vodim jaz. V obeh se poje zahtevnejši repertoar, zbora se udeležujeta tekmovanj, festivalov in sta v vrhu ne le slovenskega, ampak tudi mednarodnega zborovskega petja. Po končanem šolanju imajo najboljši možnost prepevati v Komornem zboru Megaron, s katerim sodimo med najboljše slovenske zbore in redno sodelujemo s profesionalnimi glasbenimi institucijami. Tu pa je še Študentski zbor sv. Stanislava, ki izhaja iz (Z)mešanega zbora.«

Predvidevam, da vam rado zmanjkuje časa za vse, kar počnete?

»S časom sem še vedno zelo na tesnem, predvsem zato, ker si zadnja leta večkrat vzamem kakšen dan za počitek oziroma za 'brezdelje', ko lahko v miru razmislim o svojih projektih, ki na vseh treh področjih prihajajo dan za dnem. Človek se z leti nauči, da je treba dati tudi mislim čas.«