»Obvezno« branje
V preteklih dneh je s svojim tvitom veliko prahu dvignila poslanka državnega zbora Jelka Godec, ki se je spraševala, zakaj je bralna značka v osnovni šoli obvezna, in podvomila o tem, da je to lahko ustrezna spodbuda za vzgajanje bralcev za vse življenje. S tem je sprožila buren odziv tako pri zagovornikih kot nasprotnikih tovrstnega branja, ki v resnici ni obvezno, a se po podatkih Društva Bralna značka vanj vsako leto vključi okrog sedemdeset odstotkov vseh slovenskih osnovnošolcev.
Tudi pri nas doma je bralna značka »obvezna«. Pa ne zato, ker bi tako zahtevali v šoli, ampak ker sem prepričana, da je prav vsaka spodbuda za branje dobrodošla. Za našega šestošolca to pomeni, da poleg obveznega domačega branja prebere vsaj še pet dodatnih knjig na leto, spodbuda pa je tudi za drugošolko, ki je že nekaj časa nazaj prebrala vseh predpisanih pet knjig in zdaj v okviru bralne značke navdušeno nadaljuje z zbiranjem nalepk in se poteguje za naziv »naj bralca«. Zato se mi ne zdi smiselno ukinjati nečesa, kar očitno povsem dobro deluje, seveda pa so tako kot pri vsaki stvari možne tudi izboljšave, na kar je opozorila tudi nekdanja dolgoletna ravnateljica v Osnovni šoli Orehek Ivka Sodnik. Ne zdi se ji namreč smiselno, da v pomanjkanju časa včasih učenci svojim učiteljicam kar na šolskih hodnikih pripovedujejo, koliko in katere knjige so prebrali. Želi si, da bi v šolah našli čas, da bi navdušeni bralci »svoje zgodbe« lahko pripovedovali sošolcem pri pouku. Verjame, da bi se tako v marsikom prebudila radovednost do knjig in bi bili vsi deležni koristi, ki jih otrokom prinaša branje. Branje ne samo krepi naš besedni zaklad in nam pomaga usvajati nova znanja ter tako prispeva k splošni razgledanosti, ampak nas popelje v čarobne svetove zgodb, ki si jih naslikamo tudi s pomočjo lastne domišljije.
Podobno je tudi pri pobudi skupine staršev, ki se je odločila pripraviti peticijo za spremembo šolskega sistema. Tudi v tem primeru verjetno ni veliko staršev niti učiteljev, ki se ne bi strinjali, da so določene spremembe vsekakor nujne, a šolstvo prav gotovo ni področje, kjer bi bile pobude za izboljšave mogoče strniti v trinajst alinej na podlagi tega, kaj koga moti in kaj si kdo želi. Če smo končali osnovno šolo, še ne pomeni, da o njej tudi vse vemo. Zato bi bilo to lahko predvsem v spodbudo strokovni javnosti, da se vendarle začne razmišljati o izboljšavah, s katerimi bodo otroke pripravili na izzive, ki jih prinaša prihodnost, namesto da se znanje v šoli še vedno podaja na enak način kot takrat, ko so se ljudje naokoli prevažali še s konjskimi vpregami ...
Brane Zupan