V gorah začuti tripartitnost človeka

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / petek, 25. januar 2019 / 18:18

V okviru muzejske razstave Korajža je ženskega spola, ki govori o slovenskih alpinistkah, je minuli petek v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani potekal muzejski večer z Marijo Štremfelj. Razgrnila je retrospektivo svojega življenja, v katerem imajo gore še posebno pomembno mesto.

Kranjčanka Marija Štremfelj je slovenska alpinistka, ki ji je kot tretji Evropejki in 13. ženski na svetu leta 1990 uspel vzpon na najvišji vrh sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest. Je športna plezalka, ki je dvakrat zmagala na športnoplezalni tekmi Rock master v Kranju. Je profesorica biologije, gorska vodnica, mati treh otrok (vsi so ljubitelji športnega plezanja) in žena Andreja Štremflja, ki je lansko leto postal dobitnik zlatega cepina za življenjsko delo in za vrhunski vzpon. Z alpinizmom se je začela ukvarjati leta 1975 na Alpinističnem odseku Kranj. Nad gorami jo je navdušil pet let starejši brat Tone, ki je bil načelnik AO Kranj. »Sestanki odseka so potekali pri nas doma, opazovala sem diapozitive slik alpinističnih vzponov in gore so se mi že tedaj zdele nadvse privlačne. Prevzel me je učinek lepote gorskega okolja. Bila sem srednješolka in iskala sem svojo identiteto. Našla sem jo med alpinisti,« pravi Štremfljeva.

Njen prvi stik z visokimi gorami je bila odprava v Ande leta 1979. Bila je članica prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave v Pamir, kjer se je povzpela na 7495 metrov visok vrh Pik Komunizma. Stala pa je tudi na štirih osemtisočakih. Leta 1986 je osvojila svoj prvi osemtisočak, 8047 metrov visoki Broad Peak, drugi je bil Mount Everest, tretji Čo Oju, leta 2004 pa še četrti, Daulagiri, za katerega pravi, da je bil to njen najtežji in najzahtevnejši vzpon. Marija Štremfelj, ki pleza že štirideset let, ima za seboj več kot tisoč petsto alpinističnih vzponov, če bi dodali še športno plezanje, bi bila številka še veliko večja. Skupaj z možem Andrejem sta obšla skorajda vse celine sveta, ostajata jima še Avstralija in Antarktika.

Idilično življenje Marije Štremfelj tik pod nebom visoko v gorah sta usodno zaznamovali dve nesreči. Sestra Barbara se je leta 1980 pri plezanju v Šitah smrtno ponesrečila. To je bil razlog, da je kranjska alpinistka skoraj za vedno obesila na klin plezalnike in dereze. »Prepričana sem bila, da hribov ne želim več videti in jih pol leta tudi nisem obiskala. Sestrina smrt je res povzročila strašno tesnobo, ob tem pa je moja mama odigrala pomembno vlogo, ker mi je dala vedeti, da krivda ne pripada meni,« pripoveduje Marija Štremfelj in nadaljuje: »Postala sem zagrenjena, a ker sem imela en mesec staro hčerko, sem si dejala, da si ona ne zasluži večne žalosti in črnine. Skozi bolečino so se razjasnile moje želje in darovi, vrnila sem se v gore.«

Drugi mejni dogodek je bila ekstremna žeja v El Capitanu v Kaliforniji leta 1993. »Steno sva z možem želela preplezati v treh dneh, seboj pa sva vzela le osem litrov vode. Že po prvem dnevu sva popila večino zaloge. Bila sva oslabljena, usta so zatekla, sluznica je bila lepljiva. Brskala sva v razpoke skal, kjer so bili odpadki, tudi steklenice z urinom, in nepričakovano sem naletela na zaboj štirih litrov čiste vode. Ta voda je pomagala, da sva še tisti večer dosegla rob stene. Tedaj sem imela občutek, da se mi je zgodil dotik boga, okrepila sem mi je vera, spoznala sem, da ne obstaja samo telo, ampak sta tudi duša in duh. Spoznala sem, da je gora prostor, kjer dejansko lahko začutim tripartitnost človeka,« sklene Marija Štremfelj.