Zdržati moramo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 12:25

Naša razpoloženja se pogosto menjajo. V sebi nosimo možnosti, priložnosti za radost in žalost, za prijetna in težka stanja, za vzhičenost in potrtost. Smo veseli in kar naenkrat veselje mine. Menjavanje razpoloženj je nekaj najbolj normalnega in naravnega. Le dobro ni, kadar več časa preživimo v neugodnih, neprijetnih vzdušjih. Žal je tako, da je celota našega bivanja sestavljena iz pozitivnih in negativnih strani, težkih noči in lepih dni, iz občutij, ki jih imamo radi, in iz vzdušij, ki jih prav sovražimo. Velja zlato pravilo: zdržimo s težkimi občutji, ohranimo sebe in si naredimo pot do lepih vzdušij in razpoloženj.

Kako to storimo? Najprej se moramo zavedati, kaj se z nami dogaja. Vzeti si moramo čas in se poslušati. Najbolj natančno in zagotovo pravilno se bomo ocenili, če bomo poslušali svoje telo. Telo in njegove reakcije nam bodo vedno povedale resnico. Notranje reakcije telesa (utrip srca, krvni tlak, glavobol, stiskanje v prsih, pekoči občutki v pljučih, mravljinci, težke roke …) so namreč izven kontrole naše zavesti. Tudi menjavanje naših razpoloženj je izven naše zavesti. Kar zgodi se. Kaj storiti, medtem ko poslušamo reakcije telesa? Najprej nič! Vztrajajmo in se opazujmo. Nato se bodo pripeljala, pojavila včasih bolj počasi, včasih hitro, vendar bodo vedno prišla čudna in neprijetna stanja. Telesne senzacije se bodo še povečale ali pa bodo prišle nove, drugačne. Naša naloga je, da se začnemo zavedati čustvenih stanj, ki se začnejo prebujati. Sami sebi jih v mislih poimenujmo. Na primer: Stiska me v prsih, verjetno je to neki strah. Roke mi postajajo težke in imam občutek, da bi nekoga udaril, verjetno je to jeza. Razbija mi srce, to mora biti neki močan strah, itd. Ta čustvena stanja, pomešana z notranjimi stanji telesa, so skoraj vedno zelo močna, mi moramo le vzdržati, kajti od tega ne bomo umrli. Ko začnemo to vajo, je na začetku precej mučno, nato se na to navadimo. Zdržati moramo približno dvajset minut, nato se začne telo umirjati. Umirijo se pa tudi težka stanja, od katerih bi radi pobegnili (in večina ljudi to dela vse življenje). Zakaj naj bi to počeli? Zato, ker je to zavestni vstop v drugi del naših doživljanj. Ne smemo se ustrašiti hudih čutenj (strahovi, jeza, žalost, razočaranja …), ki nas preplavijo. Takrat moramo vzdržati. Pomirili se bomo, če se bomo zavedali notranjih reakcij telesa. Že samo zavedanje kombinacije čustev in telesnih reakcij nas bo pomirilo.

Vstop v drugi in lepši del našega doživljanja je veličasten. Doživlja ga vsak po svoje. Opisovanje tega sveta nima besed nad nebeško lepoto bivanja. Bralce bi oropali lastnega doživljanja, če bi opisovali posamične primere. Zato so ljudje, ki to doživljajo tiho in držijo te skrivnosti zase, ker so samo njihove. Hkrati pa upajo, da se bodo ljudje ob njih odločili za skok v neznano.