Pogled na srce

Pršivec (1761 n. m.) – Vrh, ki ponudi enega najlepših razgledov na Bohinjsko jezero. Krožna tura, ki nas bo pri sestopu popeljala tudi mimo znamenitega brezna. Gora, ki požira vodo, vodo, ki luč sveta ponovno ugleda ob izbruhu Govica.

Pršivec nad Bohinjskim jezerom je čudovit razglednik. Najlepši čas za vzpon nanj je jesen, a v lanski jeseni, ko so bili hribi v začetku novembra rahlo pobeljeni, je bil obisk tega karizmatičnega vrha še toliko lepši. Zapeljemo se v Bohinj in v Stari Fužini ostro levo proti planini Blato. Ko dosežemo cestno zapornico, vzamemo listek, ki nas ob vrnitvi olajša za deset evrov. Sledi nekaj kilometrov vzdrževane, asfaltirane ceste, ki pelje proti Vogarju. Peljemo mimo odcepa za Vogar, vse do konca ceste, kjer tudi parkiramo.

Tik pred koncem ceste na levi strani opazimo smerokaze in markirano planinsko pot, ki pelje proti Pršivcu. Markacijam sledimo proti zahodu. Pot se zmerno – le ponekod strmeje – vzpenja. Višje se pot spremeni v strmo stezo, ki nas vodi skozi smrekov gozd. Sledenje markacijam mora biti pazljivo, saj na Pršivcu ni ravno priporočljivo, da se izgubimo in zaidemo. Kraški svet je namreč skrivnosten, poln brezen in razpok. Pot je strma in z vsakim višinskim metrom le še strmejša. Dosežemo rob grebena, kjer na levi zazija globoka ozka razpoka. Zdrs tukaj bi bil usoden. Malce višje dosežemo blaten in s koreninami dreves prepleten skok, ki je po dežju in v mokrem nevaren za zdrs. Pristopimo na vršno sleme, a pravi vrh bomo zagledali še daleč pred seboj. A to je le optična prevara, saj ni tako oddaljen, kot je videti. Tudi po slemenu pot poteka po travi in po skalah, zato je previdnost nujno potrebna.

Na vrhu nas bo pričakala vpisna knjiga in čudovit razgled. Pršivec si iz oči v oči gleda z Rjavo skalo, kamor pripelje vzpenjača na Vogel. Bohinjsko-Tolminske gore se nam pred očmi razgrnejo kot ogrlica in vsaka gora je biser, ki sestavlja to naravno pregrado med Gorenjsko in Primorsko. Pršivec je preddverje, vhod v Julijske Alpe, ki nam na severu dihajo za ovratnik; Debeli vrh, Ogradi, Stogi, za njimi triglavsko kraljestvo, zahodno veriga Tičaric in Zelnaric, Veliko Špičje, Krnska skupina itd. In seveda pogled na Bohinjsko jezero, ki je na vzhodnem delu videti kot srce.

Za sestop predlagam, da se spustimo do Planine Viševnik. Vmes gremo mimo Majske jame, brezna, ki je raziskano do globine 592 metrov. Na Planini Viševnik poiščemo smerokaz, ki kaže direktno nazaj na Vogar. Čaka nas krajši vzpon, ki nas pripelje na prostrani gorski travnik, ki ga prečimo, na njegovi drugi strani pa nas čaka strm sestop nazaj do avtomobila. Hodimo pod Gornjim Viševnikom, 1723 n. m. Strm sestop, v mokrem nevaren za zdrs, nas pelje mimo Brezna pri gamsovi glavici, ki je globoko 817 metrov, voda pa je izoblikovala več kot šestkilometrski jamski poligon. V jamo so se jamarji prvič spustili leta 1969, leta 1972 pa je bila skupina raziskovalnih jamarjev v jami cel teden. Še vedno pa ostaja nepreplavan izredno nevaren sifon Babalu, ki bi razkril zadnje skrivnosti poti dežnih kapljic iznad Fužinskih planin v Bohinjsko jezero. Strm sestop nas čaka vse do parkirišča na koncu ceste, ki pelje na Vogar.

Pršivec je čudovit primerek visokogorskega Krasa, saj razdrapan teren, poraščen z macesni in podrastjem, buri domišljijo ob pogledu na številne škraplje, prelome, vrtače in brezna. Lansko jesen je bilo na poti tudi kar nekaj podrtega drevja, zato je bilo ponekod treba oprezati za markacijami. Skratka, previdno.

Nadmorska višina: 1761 m
Višinska razlika: 550 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5