Še znamo pomagati?

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 23. december 2018 / 14:36

Pred dnevi sem na družbenem omrežju prebral zapis razočaranega znanca. Upam, da mi ne bo zameril, ker izkoriščam ta privilegij, da lahko njegovo zgodbo posredujem tudi bralcem našega časopisa. Da na kratko povzamem: med vzponom na enega od pohodnikom bolj priljubljenih hribov v širši okolici Kranja je znanec naletel na moškega okoli štiridesetih, ki je histerično klical svojega šestletnega sina, ki ga je pogrešil. Znanec, sicer policist, mu je takoj po človeški plati, ne službeni, kot je poudaril, ponudil pomoč pri iskanju otroka, ki so ga po približno dvajsetih minutah tudi našli živega in zdravega.

Konec dober, vse dobro, bomo rekli, a bistvo zgodbe prihaja šele v nadaljevanju. Kot je zapisal znanec, sta z zaskrbljenim očetom kar nekaj planincem opisala izgubljenega otroka in jim skoraj vsilila številko telefona, ki jo naj pokličejo, če dečka srečajo. »Vendar v nobenem pohodniku se ni prebudil občutek za sočloveka, šlo je za šestletnika, da bi prekinil svojo načrtovano pot in očetu ponudil pomoč. Vsi so ponudili pomoč, da bodo pogledali po poti, kjer bodo šli, no, tudi to je nekaj, nihče se pa zaradi tega ni samoiniciativno odpovedal lepemu popoldnevu. Izjema so tri planinke, ki so ponudile pomoč pri iskanju,« je napisal in se razočaran vprašal: »Smo res postali nesocialna družba, ki nas tudi taka stvar ne zmoti in gremo svojo pot in ne pomagamo človeku v stisku? Smo/so tudi planinci izgubili čut za pomoč sočloveku v stiski, šlo je za šestletnega otroka!!!!!!«

Osebno sicer menim, da se večina ustavljenih planincev najbrž ni povsem zavedala resnosti situacije in je bila verjetno prepričana, da bodo otroka že srečali nekje na poti, saj da z nje zagotovo ni zavil. No, vsaj upam, da je bilo tako, ker v nasprotnem primeru nas pa res lahko začne skrbeti nad stanjem v družbi.

Morda se res vse bolj uveljavlja logika, da naj vsak poskrbi zase, morda še za bližnjega, za druge pa se mu ni treba brigati. A za zdaj še vedno verjamem, da večini ni vseeno. Da še nismo povsem otopeli in da smo še vedno pripravljeni pomagati ljudem v takšni ali drugačni stiski. Na to so nas ne nazadnje pred dnevi spomnili na policiji, ko so tradicionalno podeljevali medalje za hrabrost in požrtvovalnost. Resda so jih prejeli večinoma policisti, a med nagrajenci so bili tudi navadni občani. Da še vedno radi pomagamo, pričajo tudi številne uspele humanitarne akcije. Nekaj jih poteka tudi v prazničnem decembru. Pridružite se kakšni. Počutili se boste dobro, ker ste nekomu pomagali.